Najprej s tem, da jih sploh imamo.
Če naše življenje mineva v primerjanju, kaj pravi ta in kaj oni, najsi bo to politik, vedeževalka, znanstvena avtoriteta ali kak novodobni guru, bomo le stranski igralci v vizijah nekoga drugega.
Če bo zmagala vizija, ki nam ni všeč, se bo to zgodilo predvsem zato, ker smo jo sprejeli in ji s tem dali moč. Pravilo, ki ga večina ljudi ne razume, se glasi, da ideje hranimo tudi s tem, da se z njimi ne strinjamo in se jih branimo. To, s čimer se ukvarjamo, zalivamo s svojo energijo, pri čemer sta strah in sovraštvo enako dobri »gnojili« kot navdušenje nad nekom ali nečim.
Ni nam treba biti ne bojevniki in ne žrtve. Za svoje vizije se nam ni treba boriti, le živeti jih moramo – brezpogojno, srčno in vztrajno.
Česar ne kupite, ostane neprodano. Česar ne gledate, ostane nepomembno. Pot, po kateri nihče ne hodi, se sčasoma zaraste! Ovira, za katero se ne zmenite, za vas ni ovira. Prav po tem se razlikujejo vizionarji – ovir preprosto ne vidijo, saj vidijo svoj cilj.
Namesto ukvarjanja z vsem, česar ne želimo, več svoje ljubezni, ustvarjalnosti in inteligence usmerjajmo na vse, kar hočemo, kar je dobro za človeka, naravo in zanamce. Namesto krivcev poiščimo rešitve, namesto razhajanja in preštevanja razlik, stopimo bližje spoznanju, da smo Eno.
Če v to ne bi verjeli in tega tudi živeli, zdaj ne bi brali teh novičk. Enako velja za številne druge dobre zgodbe, ki vam jih predstavljamo v tej številki – v upanju, da jo boste hitro odložili in svoje »nemogoče načrte« spremenili v resničnost. Zdaj.
