Julij 2026 – Konec meseca mineva leto dni, odkar je Sanjino srce prenehalo utripati. Spominjam se tišine, ki je hladno zarezala v vroče poletje. Vprašanj, ki so dolgo odzvanjala v etru mnogih, ki jih je novica presenetila. »Zakaj je umrla? Kako lahko nekdo, ki tako zdravo živi, zboli …« Marsikdo je preko družbenih omrežij delil »trenutek s Sanjo«, čeravno se je ta zgodil le v mislih. Kot da bi vsi želeli povedati, »Sanja je bila tudi moja«.
Vnovič nas je presenetila. Pero, ki ga je položila na najbolj svojo knjigo, je odložila tik pred odhodom v novo dimenzijo. Skoraj nihče ni vedel, da piše. Vso svojo bit je na papir izlivala še v zadnjih trenutkih. Tudi takrat, ko bi vsi, brez pretiravanja, vrgli puško v koruzo. Dejali bi: »Dovolj je, ne zmorem, boli, najraje bi umrl/-a.«
Človek, kot je Sanja, se rodi enkrat na tisoč let! Le globoko se lahko priklonimo tej ljubezni, modrosti, pronicljivosti, ponižnosti, zavedanju, da je le delček v zgodbi neskončnosti, ki jo vodi nekaj mnogo Višjega od vse naše »nečimrnosti«. Sanja je rada pisala o tem, da je duh rastlin tisti, ki zdravi, ne rastlina sama. Nihče ne ve, kdaj bo odšel. Tudi Sanja tega ni vedela. Še več, kljub neuklonljivi volji in neskončni veri v to, da bo zmogla, je bil »duh« močnejši.
Zato vprašanje nikoli ni, ali se izplača živeti zdravo. Ali je smiselno odšteti evro več za korenček pri kmetu, zjutraj prej vstati in se sprehoditi po vrtu, zvečer prebrati nekaj dobrih vrstic in ne drsati po telefonu. Vprašanje je, ali živimo prisotno in radostno točno v tem trenutku – tukaj in zdaj. Tako najbolje gradimo svojo odpornost in odpornost vse družine.
Nekaj pomembnih gradnikov na tej poti nam vsem omogočajo tudi nasveti, ki smo jih s hvaležnostjo zbrali in pripravili tudi tokrat.
Bodimo luč drug drugemu.
Celotno številko avgust/september 2026 lahko preberete v Arhivu tiskanih novic.
