Marec 2021 – Res zveni kot črni humor, ko na naslovnici časopisa preberemo, da se je v domovih za starejše občane »sprostilo« dva tisoč mest.
Vabljeni torej, da zasedete mesta tistih, ki so bili zadnjih nekaj mesecev zaprti v svoji sobi, ki niso smeli niti na hodnik in ki so le po nekaj minut na dan videli človeka, ki je v njihovo sobo prišel »zapakiran« v več plasti zaščitnih oblačil.
Morda je najhujše obdobje v domovih za starejše občane že za nami, vendar že prihajajo novi sevi koronavirusa, sistem pa ne kaže ne volje ne namena, da bi se na področju oskrbe starejših kar koli temeljito spremenilo. Izposojanje kadrov, obvladovanje različnih con … to je zgolj gašenje požara v tovarni smodnika.
Epidemija koronavirusne bolezni je jasno pokazala, da je koncept oskrbe starejših, po katerem na majhnem prostoru prebiva na stotine ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, za vsak sistem, naj je še tako dober, neobvladljiv izziv. Celo Švedi so morali priznati, da so pri varovanju domov pred vdori virusa naredili napake, ki so jih drago stale.
Ali obstaja rešitev?
Kdor v teh časih zmore s hladno glavo analizirati dogajanja, lahko pride le do enega sklepa: če se želimo starati varno ter pri tem ohranjati družabnost in kakovost življenja, je sobivanje edina dosegljiva, v praksi izvedljiva in življenju prijazna oblika bivanja. Zanjo ne potrebujemo novih domov za starejše občane in milijonskih naložb – potrebujemo le premik v glavi. Morda bo prav pandemija, sredi katere smo še vedno, prispevala k premiku v to smer.
Če vas bo naslednja pandemija zalotila v hiši, ki jo delite z nekaj dobrimi prijatelji ali s še dvema družinama, bo marsikateri izziv veliko lažje reševati. V deželah Severne Evrope, kjer je takšno življenje nekaj običajnega, so tudi v času najstrožjih ukrepov ohranjali stike, in sicer tako, da si je vsakdo sam določil »mehurček« šestih oseb, s katerimi je vzdrževal stike in si medsebojno pomagal.
Tudi v Sloveniji poznam številne primere družin, ki so marsikatero stisko sedanje karantene rešile na tak način. Dve materi samohranilki, ki sta obenem sosedi, sta si razdelili oskrbo otrok, tako da je lahko ena skrbela za otroke, druga pa delala od doma. »Raje sva malce razširili svoj mehurček, kot da bi vsaka počila v svojem,« sta mi zaupali in me prosili, naj to zadržim zase. Edino, kar je pri tem primeru narobe, je to, da se morajo pri nas ljudje, ki najdejo življenjsko rešitev, počutiti krivi – v številnih drugih državah pa to velja za zaželeno in odgovorno obnašanje. Zakaj je sosedski mehurček stvar »ilegale«, življenje v šestčlanski družini pa povsem sprejemljivo?
Zamislite si torej covid-22 ter uporabite vsa pridobljena znanja in izkušnje, da ne boste obtičali v čakanju, »kaj bo prinesel naslednji teden«. Če smo pred nekaj leti pisali o sobivanju in vas nagovarjali, da si poskusite zamisliti socialno izoliranost, v katero vodi naš življenjski slog, zdaj za tak miselni poskus ne potrebujete več prav veliko domišljije. Sobivanje in skupna samooskrba ne zahtevata veliko sredstev in razkošnih nepremičnin.
Vas zanima, kako se tega lotiti? Katerim pastem se velja izogniti? Kakšni so najbolje delujoči modeli, ki jih poznajo v državah, v katerih sobivanje ni nič novega? Vabljeni na brezplačno spletno predavanje z naslovom Izkušnje dobro delujočih sobivalnih skupnosti.
Datumi predavanj bodo objavljeni v Koledarju dogodkov in tedenskih e-novicah. Če jih še ne prejemate, izpolnite prijavni obrazec in si zagotovite informacije ob pravem času.
