Martina in Andrej sta lastnika srednje velike kmetije v Svetem Lovrencu nad Preboldom. Nimata ekološkega certifikata, a kmetujeta brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. V članku v reviji Zarja/Jana, sta opisala, s kakšnimi težavami se srečujejo male in srednje velike kmetije v Sloveniji (Evropi) in česa si želita sama.
Kmetija Golenač ima vrata vedno na stežaj odprta. Andrej je zelo gostoljuben in prijazen, z vsakomer se je pripravljen pogovarjati, mu razkazati kmetijo, živali, dovoli celo kampiranje na njihovem posestvu, zastonj. Pravi, da ni vse v denarju. Rad sliši nove ideje, nove zamisli, različne poglede. Vsak je dobrodošel.
Razmišljata tudi o ustanovitvi sobivanjske skupnosti. »Delamo že konkretne korake. Jaz teh 20 hektarjev ne bom izkoristil, več ljudi bi lahko izkoriščalo najino zemljo. In nič ne bom prikrajšan, kvečjemu bom imel več od tega. Različni ljudje imajo različne poglede in jaz jih sprejemam. K nam prihaja gospa, ki uživa v naravi in kmečkem delu. Za zdaj še nismo rešili vprašanja, kako bi ljudje živeli tukaj. A objektov je dovolj, ker vsak potrebuje svoj intimni prostor. Morda razmišljam drugače kot drugi kmetje, ker nisem obremenjen. Zato si lahko dovolim več. Lahko se tudi umaknem kapitalu. Brez denarja ne moremo živeti, a to zame ni prvi pogoj, tudi ni vodilo življenja. Ko daš denar na stranski tir in se ne ženeš za njim, začne pritekati. Ljudi povabim na češnje. In potem se malo družimo. To je smisel življenja na kmetiji, tudi smisel sobivanja. Biti odprt za vse. Izobražujem se tudi za ambasadorja trajnosti.«
Martina in Andrej razmišljata tudi o učitelju, ki bi poučeval otroke v sobivanjski skupnosti, a tudi ta načrt za zdaj še ni uresničljiv. Počasi, a zanesljivo, verjameta, bosta na izjemno lepo urejeni kmetiji uresničevala dobre ideje. In se hkrati borila za boljše življenje ter pogoje malih in srednje velikih kmetij.
