V zahodni Aziji je takšen česen vsakdanji dodatek jedem, ki ga ob obedu postrežejo z jogurtom ali kumisom, fermentiranim kameljim ali kobiljim mlekom. Tako pripravljen česen bomo prej okusili, če se odpravimo na pot v Turkmenistan, kjer imajo že pripravljenega in kjer so stiki z gostoljubnimi domačini zagotovljeni.
Ko ga pripravimo sami, kar je vsekakor tudi dobra naložba, moramo počakati kar nekaj let, na srečo pa vseeno ne sto.
Priprava
Cele česnove glavice kar se da na tesno naložimo v večji steklen kozarec (vmes dodamo tudi kakšen posamezen strok, da je kozarec bolj zapolnjen) in jih med tem pozornim opravilom občasno malo posolimo. Na vrhu damo plastično mrežico ali leseno palčko in zalijemo z najmočnejšim domačim kisom.
Kozarce dva do tri dni pustimo samo pokrite, ker jih sicer lahko odpre. Nato jih zapremo in spravimo v klet.
Po dveh letih kozarce odpremo, dolijemo manjkajoči kis in zapremo nazaj z novimi pokrovčki.
Pred uporabo mora biti česen star vsaj tri leta. Najodličnejši je tako vložen česen šele takrat, ko postane tekočina skoraj črna, stroki pa mehki; ponavadi je to po štirih ali petih letih, lahko pa odleži tudi petnajst ali več let. Ko dočakamo ta slovesni čas, česnove glavice vzamemo iz kozarca in stroke olupimo kar sproti pri kosilu – pri zelenjavnih ali mesnih jedeh, vsekakor pa z jogurtom ali kefirjem kot prilogo v skodelici.
Stoletni česen prav nič ne peče in ga ob dobri gostiji lahko pojemo celo glavico, ampak po njem izdihavamo podobno močne vonje kot po svežem.
Če smo ljubitelji močnih okusov, lahko kis, ki ostane, uporabimo kot balzamičnega.
Preberite tudi:
Hren in česen za razsluzevanje telesa
Fermentiran česen
Čemaž – zeleno cepivo
