V sanjskih hišah se slabo spi

Mature couple working in bed

V februarju smo bili povabljeni na obisk k znancem, ki so se ravnokar vselili v svojo novo hišo.

Večji del obiska je bil voden ogled tehnoloških rešitev njihove pametne hiše. Ker očitno več kot desetletje nisem hodila po pohištvenih in gradbenih trgovinah, sem bila, priznam, povsem neizobražena, kar zadeva sodobne kuhinjske nape, ki se odpirajo z daljincem, nove turbo indukcijske plošče in kuhinjske žare, računalniško krmiljene pečice (kakršne mora sodobna kuhinja imeti vsaj dve), rolete, ki jih pripira senzor odvisno od zunanje svetlobe, glasbo, ki se spreminja na glasovni ukaz. Že za pravilno uporabo WC-školjke in splakovalnika bi potrebovala krajši tečaj.

Tudi spalnica je bila zadnje čudo tehnike s posteljo, ki si zapomni želene nastavitve in se takoj postavi v položaj za branje, spanje ali gledanje ogromnega TV-zaslona. Seveda sta temu primerna tudi ozvočenje in osvetlitev, ki se lahko prilagajata vzdušju v sobi. Senzor pod posteljo zazna noge, ko se spustijo na tla, in takoj prižge diskretno luč, da ponoči brez prižiganja velike luči pridejo do kopalnice.

Skratka, lastniki so predvideli vse, razen tega, da bodo v tem prostoru morali tudi bivati.

Denar in zdravje ne gresta nujno z roko v roki.

1. polčas

Ko smo se končno usedli za mizo (ki je bila prej konferenčna kot jedilniška), pa se je začela debata o zdravstvenih težavah.

»Veš, hotel sem te vprašati, kaj naj jemljem, da bi malo bolje spal. Kakšen čajček bi ti priporočala ali katero prehransko dopolnilo? Zelo slabo spim zadnje čase. Preizkusil sem že marsikaj, pa ne deluje. Ti se pa spoznaš na te stvari …«

Oglasila se je tudi njegova žena: »Mene pa zanima, če je kakšna rešitev za te moje alergije. Non-stop mi teče iz nosu, kar je zdaj, ko je korona, še posebej nerodno, ker bognedaj, da kihnem v javnosti.«

V takšnih trenutkih res postanem redkobesedna. Nikomur se nočem posmehovati. Vem, da sta oba dobra človeka, garača, ki sta vse to prislužila s poštenim delom in veliko neprespanih noči. Kako naj jima razložim, da ju ta hiša, ki je stala celo premoženje, ropa energije in zdravja?

Kako naj ju prepričam, da bi iz spalnice najprej morala zmetati 30.000 evrov vredno sodobno tehnologijo, če želita v njej zares dobro spati? Da verjetno noč in dan vdihavata formaldehid in druge strupe iz vseh teh sodobnih materialov? Da motorčki pod posteljo ustvarjajo nevarno magnetno polje?

Seveda poznam veliko dobrih naravnih pripomočkov za boljši spanec. Naravne predoblike melatonina so pri tem zelo učinkovite, 5-HTP odlično pospešuje nastanek melatonina, posebej če ga kombiniramo s kamilico, hmeljem, kitajsko šisandro, vitamini skupine B, magnezijem in selenom. Pomagajo tudi baldrijanovi pripravki, če jih pravilno uporabljamo. Vendar, kako naj jima dopovem, da noben pripravek ne more umiriti možganov in jih zazibati v spanec, če zreta v računalnike do dveh zjutraj in zadnjo kavo spijeta okrog devetih zvečer?

Še najbolj diplomatsko se mi je zdelo, da jima podarim knjigo Kako do več energije. Tam smo podrobno razložili vse, če jo bosta le želela prebrati oz. našla čas za to.

Rešili smo problem!

Na ta obisk sem že pozabila, ko sem pred kratkim dobila klic, s katerim sta me ponovno povabila na obisk. »Pridi, da vidiš, kako smo rešili stvar.« No, pa me je res zanimalo, kako rešiti nerešljivo.

Tokrat smo sedeli na vrtu, kar je, priznam, bilo veliko bolj prijetno. »In kako tvoj spanec?« sem končno vprašala. »Da potrkam – super. Pridi, ti bom pokazal.«

Popeljal me je do vrtne ute, ki je bila sprva mišljena za savno, zdaj pa je bil tam le prostor, v katerem razen lesene postelje ni bilo ničesar. Zraven pa je bila manjša kopalnica s tušem.

»Veš, ko sva prebrala, sva se odločila narediti test, ali je res možno, da nama prostor dela takšne težave. Pa sva kupila le eno ležišče iz ekološkega lateksa s posteljnino vred in ga postavila v ta prostor. Čez poletje ves čas hodiva spat sem in se, priznam, zbujava povsem prenovljena.

Zvečer se usedeva pred uto, prižgeva le svečko, se nadihava zraka in potem zaspiva kot dojenčka. Če je bil dan bolj naporen, pa dodava še night-aid ali spijeva nekaj baldrijana.

Čez dan pa sva skoraj ves čas na terasi. Zahvaljujoč koroni zdaj veliko delava od doma. V hišo grem le, ko zunaj dežuje.

»Prihaja zima, bosta še naprej spala v uti?«

»Veš, zdaj ko imava referenčno izhodišče, res ugotavljava, da bo treba to najino hišo malo »odsodobiti«, če misliva v njej živeti. Stavbni biolog je že naredil meritve in se bo na srečo večino težav dalo sanirati.«

Pričujoča resnična zgodba je kot basen s podukom. Mogoče vam ni treba zapraviti več let življenja za služenje denarja, s katerim boste dokazovali uspešnost in sodobnost, potem pa še dodatno plačati, da boste sanirali posledice tega.

Od življenja bomo imeli več, če imamo manj.


Resnična zgodba o Petru Velikem

Veliki ruski cesar si je omislil veličasten dvorec po vzoru francoskega Versaillesa. Imela sem redko priložnost, da sem si ga ogledala v družbi restavratorja, v času, ko ni bil odprt za javnost. »Ne znam si predstavljati, da bi tu spala,« sem komentirala spalnico, ki je bila velika kot šolska telovadnica.

»Ah, tudi on ni tu spal. Celoten dvorec je bil namenjen predvsem temu, da se naredi vtis na obiskovalce. Peter Veliki pa je živel v majhni hiški na vrtu, ki je merila vsega skupaj 60 m2.« Premislite o tem, preden se lotite zidanja gradov.

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj