Hitrost ubija!

Pri tem ne mislimo le na prometno varnost. O (pre)hitrem uvrščanju COVID-19 v enako kategorijo bolezni, kot sta ebola in kuga, ter o posledicah, ki jih ima to lahko na pravice slehernega državljana, smo že pisali v članku Kaj imajo skupnega kuga, ebola in covid-19?.
Medtem so nekatere navedbe dr. Ilinove mediji poskusili demantirati oz. reinterpretirati, zato je dr. Ilinova prosila za objavo njenega komentarja na navedbe v članku Slovenskih novic. Zdravnica opozarja predvsem na hitrost, ki zagotovo ne more biti sopomenka za varnost – posebej ko gre za cepiva.

V nadaljevanju objavljamo celotno repliko dr. Ilinove na članek Slovenskih novic.

“Komentar na 2. točko:

Trditev, da bodo cepiva proti covid-19 prestala vsa varnostna preverjanja, NE drži. Za spremljanje in evalvacijo dolgoročnih posledic je potrebnih najmanj 5 do 6 let. Vsa cepiva, ki bodo dobila dovoljenje za uporabo, bodo registrirana po skrajšanem postopku – kar pomeni, da bodo testiranja cepiv izvedena na bistveno manjšem vzorcu prebivalstva, kot bi bila pri registraciji po rednem postopku, in registrirani bodo le kratkoročni zapleti in ne dolgoročni, saj je za to potrebno vsaj 5- do 6-letno spremljanje cepljenih prostovoljcev. Razen tega cepiva ne bodo preizkušena na različnih skupinah prebivalcev (starejši, nosečnice, otroci), temveč le na zdravi odrasli populaciji. Registracijo po skrajšanem postopku je dovolila WHO in jo je potrdila tudi Evropska komisija.

Torej bodo vsa ta cepiva proti covid-19 registrirana in bodo dobila dovoljenje za uporabo, kljub temu da ne bodo prestala vseh potrebnih varnostnih preverjanj. Torej, pravno-formalno bo vse v okvirih dovoljenega, vsebinsko pa ne bodo zagotavljala dejanske varnosti, ker v tako kratkem času pravega varnostnega profila cepiva ni možno predložiti. Menim, da gre pri dovoljenju za registracijo cepiva po skrajšanem postopku za zlorabo stroke za interese kapitala. Še posebej je pomembno dejstvo, da proizvajalci cepiv ne prevzemajo nobene pravno-formalne niti odškodninske odgovornosti za škodo, ki jih bodo njihova cepiva povzročila (bolezni, smrt …).

Komentar na 4. točko:

Moje opozorilo v pismu se nanaša na odlok vlade, ki je bil 3. 9. 2020 objavljen v Uradnem listu in je začel pravno-formalno veljati 4. 9. 2020. Minister je javnost obvestil zgolj z enim stavkom, šele ko je odlok postal veljaven, in nas vse postavil pred gotova dejstva. O tem odloku niso bili obveščeni niti širša strokovna javnost niti poslanci. V strokovnih krogih ni bilo nobene razprave o pomenu in možnih posledicah tega odloka. Po mojem mnenju o takšnem odloku lahko odloča samo širok krog strokovnjakov po tehtnem premisleku, saj gre za možnost zelo resnih posegov v temeljne človekove pravice.

Odgovor Ministrstva za zdravje, da te moje trditve ne držijo in da je bilo možno do 30. septembra vložiti predloge za spremembo Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), nima direktne povezave s tistim, na kar sem opozarjala. Opozorila sem na odlok, ki je bil v Uradnem listu objavljen 3. 9. 2020 in je začel veljati 4. 9. 2020 in o tem odloku ni bilo nobene strokovne razprave, o tem se je odločil ozek krog vladnih svetovalcev brez širše strokovne razprave, kar menim, da je nedopustna podreditev stroke političnim interesom.

Pismo, v katerem opozarjam na problem, zvezi s tem odlokom, sem 28. 9. 2020 po e-pošti poslala v Državni zbor v pričakovanju, da bodo 29. 9. razpravljali tudi o mojem prispevku, vendar so bile moje pripombe “spregledane” in niso bile uvrščene med tiste, ki so bile ta dan obravnavane v parlamentu. Zato sem 30. 9. to isto pismo naslovila še na ministra za zdravje (osebno), z dodanim konkretnim vprašanjem, in sicer: “Na podlagi katerega strokovnega argumenta se je zgodila uvrstitev covid-19 v to skupino nalezljivih bolezni s posebnih statusom?” Odgovora do danes še nisem prejela.

Številni zdravniki in nekateri poslanci, s katerimi sem govorila o odloku (objavljenem 3. 9. 2020) niso vedeli nič o pomenu tega odloka niti o možnostih hudih zlorab, ki jih omogoča ta uvrstitev covid-19 v 1. skupino nalezljivih bolezni s posebnim statusom.

Niti sama ne bi bila tako pozorna na ta odlok, če ne bi imela na strokovnem izpitu izkušnje obsežne debate s tričlansko izpitno komisijo, ki mi je zastavila vprašanje o vsebini in pomenu posebnega statusa te skupine nalezljivih bolezni. Iz te debate sem se veliko naučila in se mi je vtisnila v spomin prav zaradi pomena tega posebnega statusa 1. skupine nalezljivih bolezni, ki oblasti omogoča bolj energično ukrepanje v primeru potrebe varovanja javnega zdravja, hkrati pa omogoča tudi hude zlorabe le-te.”

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj