5G – posvet ali igra gluhih telefonov?

5G-mobilno omrežje-network

Priznati moram, da sem morala včerajšnji posvet o 5G najprej prespati, zato to besedilo pišem z dnevom zamude (25. 1. 2020). Ker so uradna poročila s tega dogodka precej skopa ali pa močno interesno obarvana, si dovoljujem, da za vse, ki nas berete in niste bili na tem posvetu, dodam še svoj komentar.

V dvorani Ministrstva za javno upravo, kjer je 24. januarja potekal posvet o 5G, ni manjkalo stresnih hormonov in velikih egov (ne glede na mnenje o 5G), pa tudi nasploh je prevladovala zelo nizka raven kulture dialoga. Lahko rečem, da je imel minister Rudi Medved težko nalogo, vendar je kljub številnim izbruhom posvet izpeljal z veliko mero miru in spoštovanja, tudi v trenutkih, ko bi slehernemu med nami, če bi se znašel v tej vlogi, »dvignilo pokrov«.

Kot je povedal, je bil namen posveta izraziti različna mnenja, izvedeti za pomisleke in se po možnosti tudi slišati med sabo. Nekateri predstavniki stroke, nevajeni tega, da bi kdor koli izrazil sum v zastavljene sisteme, merila in metode, zdaj po ministru zlivajo žolč. Slišati je bilo celo, da na posvetu manjkajo le še predstavniki Cerkve.

S tem komentarjem je oseba, ki ji ne želim delati promocije, verjetno želela poudariti neznanstvenost razprave. Mar res? Cerkev odkrito stoji na svojih dogmah in ne skriva, da od vernikov pričakuje, da bodo vanje tudi verjeli. Osebno me veliko bolj moti dogmatizirana znanost, ki svojih dogmatskih stališč noče niti priznati. Če je bilo nekaj uzakonjeno (četudi gre za uredbo iz leta 1996, ki je »regulirala« sevanja v času, ko je bila zdajšnja raba interneta in brezžičnih tehnologij še v domeni znanstvene fantastike), naj bi bilo to primerno izhodišče tudi danes? Če avtoritete Svetovne zdravstvene organizacije trdijo, da je nekaj varno, naj bi vsi brez pomislekov verjeli v to? Dandanes je znanost tista, ki od ljudi veliko agresivneje zahteva, da ji verjamejo in ji dovolijo, da upravlja njihova življenja. Zato včeraj ni manjkalo stališč, da je tudi vprašanje 5G nekaj, o čemer mora odločiti znanost, navzočnost »laikov« pa je bila po besedah nekaterih celo žalitev za ministrstvo.

Oprostite, ampak učili so me, da sta osnovi znanosti možnost preverjanja in nenehna odprtost za iskanje objektivne resnice, ne pa slepa vera v avtoritete. Vse več neodvisnih znanstvenikov postavlja pod vprašaj prav takšno, za okopi in avtoritetami institucij zabetonirano znanost.

Namesto z njihovimi ugotovitvami se »uradni znanstveniki« ukvarjajo z njihovim diskreditiranjem, ne da bi se zavedali, da s tem še bolj diskreditirajo – sebe. V podobnem tonu je potekala razprava na posvetu, med katero je predvsem dr. Huš podžgal nasprotnike s stališčem, da ne obstaja NOBENA raziskava, ki bi z gotovostjo potrdila škodljivost mikrovalovnih sevanj, da ta sevanja ne pomenijo NOBENE nevarnosti in da celo ni ljudi, ki bi bili nanje PREOBČUTLJIVI, ampak njihove težave povzroča zgolj to, da »verjamejo, da jim takšna sevanja škodujejo«. (Na spletu si lahko ogledate celoten posnetek razgrete razprave.)

Prav tovrstno ekstremistično vztrajanje pri absolutnih trditvah sproža odzive, ki zagovornike in nasprotnike spravljajo v lov na skrajnosti, namesto da bi skupaj poiskali načine, kako izboljšati metodologije, postopke in spremljanje vplivov tovrstnih tehnologij.

Kako naprej?

Zgodba o 5G se včeraj zagotovo ni ne začela in ne končala. Pokazala je le na potrebo po temeljiti prevetritvi procesiranja odločitev, ki zadevajo prihodnost vseh nas.

Osebno zagovarjam mnenje, da moramo biti na tehnologije, ki obljubljajo napredek, stroške zaradi izgube kakovosti življenja, zdravja, delovnih mest in celo varnosti pa valijo na družbo, zelo pozorni. 5G je zagotovo tehnologija, ki (če bo uvedena) zadeva vsakogar, zato imamo – četudi nismo strokovnjaki – pravico do pomislekov.

Demokracija se konča tam, kjer pravice enega onemogočajo pravice drugega. Sodobne tehnologije pa grozijo, da bodo pregrobo vdirale v naše življenje. Če za obstoječe mikrovalovne tehnologije velja, da še vedno lahko odločate o več kot 80 odstotkih količine sevanja, ki mu boste izpostavljeni v svoji okolici (če ne znate varno uporabljati telefona ali interneta, je to vaša odgovornost), pa pri prodornejših visokofrekvenčnih valovih to ne bo več veljalo. Sateliti in zelo gosta mreža oddajnikov nas bodo obsevali, četudi ne želimo uporabljati 5G in od njega nimamo nikakršne koristi.

Varnost 5G je danes težko oceniti, saj dejansko ne vemo, o čem govorimo. Ne mi, ne strokovnjaki, ne odločevalci. In prav v tem je problem.

Si predstavljate, da bi proizvajalcu zdravila dovolili, da ga nameni široki uporabi, še predno bi dokazal njegovo varnost? Da bi najprej kupili vozilo, avtomobilski koncern pa bi sproti ugotavljal, ali je varno za vožnjo? Bi sedli v testno letalo?

Prav to zahtevajo ponudniki 5G-tehnologij. Želijo, da bi jim države dovolile uporabljati tehnologije, o katerih celo najbolj ortodoksna znanost ne more z gotovostjo povedati, kaj natanko bodo prinesle v naš prostor – ne le v zvezi z zdravjem, temveč tudi glede varnosti naših podatkov, pravice do zasebnosti, možnosti izbire … Vas je kdo vprašal, ali želite biti poskusni zajček pri meritvah, ki jih A1 trenutno opravlja v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC?

Razvoj? Za koga?

Korporacije v uvajanju 5G vidijo predvsem nove vire zaslužka in možnost izrivanja tekmecev na številnih tehnoloških področjih. Pri tem ne gre le za izboljšane in hitrejše telefone in internet. Gre za temeljito spremembo delovanja, poslovanja in življenja. Obetajo se nam neposredno nadziranje našega zdravja ob pomoči raznovrstnih aplikacij, neposredne komunikacije naših predmetov z drugimi predmeti, dronov, ki prinašajo pošiljke, avtomatskega upravljanja prometa … Vse to odpira številna vprašanja: kako določiti odgovornosti, kdo bo kriv, ko bo avtomobil brez voznika povzročil nesrečo? Ali ima vaš elektrodistributer pravico vedeti, kdaj ste doma (to lahko izve s pametnim števcem)? Bo vaš avtomobil policiji »zašpecal« vsako prekoračitev hitrosti? Pri tem ne gre za teorije zarote, marveč za upravičeno vprašanje, v kakšni družbi želimo živeti.

Na včerajšnjem posvetu se je jasno pokazalo, da naše ustanove, direktorati in inštituti sicer poskušajo profesionalno opraviti svoje delo, vendar ne njihova pooblastila ne njihova usposobljenost ne moreta pokriti številnih vprašanj, ki jih odpirajo nove tehnologije. Nihče od njih ni kriv, da tehnologija prehiteva našo ureditev. To je dejstvo in ne stvar lova na krivce. Prav na osnovi tega dejstva bi morale »uradne« in »neuradne« ustanove oblikovati območje skupnega delovanja.

O možnih tveganjih in o tem, kako jih zmanjšati, bi morali razmišljati skupaj. Včeraj je bilo slišati tudi številne koristne predloge, ki pa so zaradi lova na ekstreme v medijskih sporočilih ostali preslišani. (Namenoma ne navajam predlagateljev, saj tu ne gre za nabiranje točk te ali one osebe, ampak za iskanje kakovostnih smernic za naprej.)

  • Slišali smo različne možnosti »raztegovanja« časovnice, ki bi nam dalo več manevrskega prostora, da bi se celotne problematike lotili sistemsko.
  • Slišali smo tudi zelo smotrne predloge, da bi čim več internetnih povezav preusmerili na optične kable in žične povezave – s tem bi se zmanjšala obremenitev posameznikov z mikrovalovnimi sevanji.
  • Slišali smo utemeljene zahteve, naj se zmanjša izpostavljenost otrok v šolah in vrtcih, nosečnic, bolnih in drugih ranljivih skupin, in sicer s tem, da bi v javnih ustanovah dostop do interneta omogočale žične povezave (in ne nenehno vključeni Wi-Fi-oddajniki).
  • Slišali smo, da bi morali storiti več na področju izobraževanja uporabnikov o tem, kako varno uporabljati nove tehnologije. Po načelu onesnaževalec plača bo treba tudi pri novih tehnologijah zahtevati jasno označevanje produktov in predstavitev tveganj. Ljudje bi morali že na škatlici mobilnega telefona prebrati, da ga ne smejo nositi na telesu in se pogovarjati tako, da ga pritiskajo ob uho. To trenutno piše v drobnem tisku, nekje globoko v meniju, ki ga večina nikoli ne prebere. Podobno kot pri tobaku je treba veliko jasneje opozarjati na tveganja.
  • Eden od predlogov pravi, naj tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje problematiki sevanja nameni večjo pozornost – in da je nesprejemljivo, da državni denar za to področje dobivajo zasebni inštituti, ki jih financira zainteresirana industrija.
  • Slišati je bilo predlog, da bi v skupne komisije vključili tudi priznane tuje znanstvenike, ki se že desetletje ukvarjajo s to problematiko.
  • Predlagano je bilo, da bi veliko večjo pozornost posvetili tudi varnostnim tveganjem, ki obsegajo tako osebno varnost kot varovanje podatkov in nacionalno varnost.

Nismo pooblaščeni, nismo odgovorni – torej nimamo zadržkov

Do problema bo prišlo, če bomo ukrepali tako, da bo vsako ministrstvo sporočilo, da to ni njihov problem, na osnovi česar bomo kot država napačno sklepali, da problema sploh ni. Kapital računa prav na to. Vsak dan ustvarja tehnologije, ki posegajo v prav vse segmente družbe; te tehnologije ne poznajo resorjev in državnih meja. Kapital se zanaša na to, da veljavne ureditve držav vsemu temu preprosto ne morejo slediti. Konflikt interesov v WHO, EFSI, FDA in številnih drugih strokovnih organizacijah ni nobena skrivnost. To je javno priznana težava, o kateri (žal neuspešno) razpravljajo tudi na ravni Združenih narodov in Evropske unije.

Korporacije, ki premorejo več denarja kot države, ga sistemsko usmerjajo v obvladovanje strokovnih organizacij, ki nato državam preprosto narekujejo agende, priporočila ali celo direktive. Zatem se na ravni držav po nepotrebnem bodejo tisti, ki menijo, da so rešitve možne le na osnovi notranjih obstoječih pravil igre, in tisti, ki menijo, da prav obstoječa pravila igre onemogočajo kakovostne rešitve.

Če bo te vrstice bral kateri od udeležencev posveta, si resnično želim, da si vsi zastavimo samo eno vprašanje: Kaj lahko storimo skupaj, da bo življenje v tej deželi (in na tem planetu) čez dvajset ali petdeset let bolj zdravo, kakovostno in osrečujoče, kot je danes.

Trije primeri, iz katerih bi se morali nekaj naučiti

Nanotehnologija

Ko je tehnologija razvila nanodelce, so lobisti poskrbeli, da je zakonodaja ostala nespremenjena, varnostne ocene pa še vedno oblikujejo le na osnovi tega, koliko gramov ali miligramov kake snovi je na naših poljih, v vodi ali v živilih. Nanotehnologija je dejansko omogočila, da imajo izdelki bolj toksičen učinek, čeprav vsebujejo (po teži) manj škodljivih snovi kot nekoč. Ko velik delec razdrobimo na tisoč manjših, ostane teža nespremenjena, delci pa so veliko nevarnejši za naše zdravje, saj naši biološki varovalni mehanizmi ne delujejo proti njim.

Radioaktivno obsevanje hrane

Kako je možno, da je taka tehnologija ocenjena kot varna, če tudi stroka priznava, da je vsako ionizirano obsevanje potencialni povzročitelj raka? Včeraj smo celo od predstavnika Ministrstva za zdravje RS slišali uradni podatek, po katerem pri nas vsako leto nastane od 10 do 100 primerov raka, ki so posledica uporabe diagnostičnih metod, pri katerih so pacienti izpostavljeni sevanju.

Kako je torej lahko obsevanje hrane varno? Lobisti so poskrbeli, da je Svetovna zdravstvena organizacija že pred petdesetimi leti sprejela stališče, da gre le za »postopek konzerviranja«, ki ne spremeni lastnosti hrane. Ker so to tehnologijo takrat ocenili kot neproblematično, svetovne in evropske ustanove dovoljenje za njeno uporabo še vedno upravičujejo s takratno oceno varnosti.

Pomožne snovi in poslovne skrivnosti

Vsi, ki spremljajo problematiko pesticidov, cepiv in drugih potencialno problematičnih izdelkov, ugotavljajo, da težava praviloma ni v glavni učinkovini, ki mora skozi proces testiranja. Večji problem so pomožne snovi, ki imajo včasih celo večji učinek od prijavljene učinkovine. Prav na to opozarjajo v zvezi s cepivi, pesticidi, kozmetičnimi sredstvi … Tudi v teh primerih je kapitalu z lobiranjem uspelo doseči sprejemanje zakonodaje, ki mu omogoča, da učinkovanja pomožnih snovi ni treba dokazovati, niti razkriti jih ni treba. To pa omogoča podaljševanje igre mačke in miši z državnimi uradi (in potrošniki) na škodo javnega zdravja.

Če so se naši uradniki na osnovi minulih izkušenj kaj naučili, je čas, da k izpitu z imenom uvajanje 5G pristopimo drugače.

To je politična odločitev, ki si je ne sme lastiti le znanost. Sploh ker je jasno, da si lahko samo znanost s tega področja obeta neposredne zaslužke, ki bodo prišli od zainteresirane industrije, dobički za uporabnike in družbo v celoti pa so zelo vprašljivi.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj