Zadnja dva meseca smo imeli neštetokrat priložnost vzeti pod drobnogled svoj odnos do varnosti.
Kaj je varno in kaj ni? Kaj je dolgoročno nevarno? Kaj smo pripravljeni storiti danes, da bomo jutri varnejši? Koliko smo pripravljeni pretrpeti za varnost? Plačati? Molčati?
Na eni strani naši vodje prebivalstvo vneto varujejo pred virusom, naj stane, kolikor hoče, na drugi pa brez razprave nadaljujejo z uvajanjem tehnologije 5G in s pripravami za gradnjo drugega bloka nuklearke!
Pri maši je lahko do sto ljudi, predavanj nevladnih organizacij pa še ni, ker na njih najbrž širimo nevarne viruse ozaveščanja. Tudi umetnost je nadvse kužna, zato bodo koncerti in gledališke predstave prišli na vrsto med zadnjimi – če seveda njihovi prireditelji do takrat ne bodo bankrotirali.
Nevladniki očitno postajamo nevarnejši od virusa, zato nova okoljska zakonodaja predvideva, da bodo odslej imele besedo le paranevladne organizacije. Tiste, ki bodo imele dovolj zaposlenih, kar v praksi pomeni tiste, ki jim bo država zagotovila denar za njihov obstoj, posledično pa jih bo tudi lažje imela na vajetih.
V oči zremo nevarni prihodnosti. Pri vsem, kar prihaja, bo nevarnost virusa z najboljšim marketingom v zgodovini naravnost zanemarljiva. Na obzorju so bakterije, odporne proti antibiotikom, politiki, odporni proti ljudstvu, in kapital, odporen proti politikom. Proti temu pa ne zaleže nobeno cepivo.
Prelistajte celotno številko junij/julij 2020 v e-obliki.
Raje listate papir?
