V dom ali doma? Manj mučeniške rešitve za staranje prebivalstva.

TV-omizja, kavarniške mize ali spletne klepetalnice … – povsod je slišati iste zgodbe. Ali bomo v starosti doplačevali za vsako plenico? Koliko se bodo realno še znižale naše pokojnine? Kako skrajšati vrsto 25.000 čakajočih na mesto v domu? Kako bomo zajezili epidemijo demence? Kdaj bodo končno »uskladili« nov zakon o dolgotrajni negi? Po eni strani beremo, kako grozno je v naših domovih, po drugi pa se pritožujemo, da ne pridemo na vrsto za »to grozo«. Vam to ne zveni mazohistično?

Predavam v številnih domovih za ostarele, ki si prizadevajo, da bi svoje zaposlene motivirali, izobraževali, ozaveščali … Nekateri se zares trudijo do te mere, da človek ne more verjeti, da je kader, ki je plačan manj, kot povprečna natakarica dobi napitnine, pripravljen z nasmeškom delati tudi nadure, nedelje, praznike … V mnogih je uslužnost in prijaznost zaposlenih na višji ravni kot v marsikaterem hotelu.

Kdo je »pojedel« denar?

Pred nekaj dnevi sem na TV poslušala še eno vročo debato o naših domovih in zakonu o dolgotrajni negi. Eden izmed gledalcev je vprašal, kam gre denar, če je negovalka, ki oskrbuje 12 oseb, plačana le 600 evrov neto, oskrbovanci pa za oskrbo plačujejo krepko čez tisoč evrov. Na grobo izračunano je bruto plača negovalke le deset odstotkov denarja, ki ga bo dom dobil. V drugi izmeni dela še ena, ki je plačana enako. Kam pa gre preostalih 80 odstotkov?
Ker imam priložnost gledati organizacijo naših domov od blizu, vidim, da gre preprosto za koncept, ki dolgoročno ne more preživeti. 200 in več pomoči potrebnih starostnikov predstavlja visoko tveganje za vsakovrstno infekcijo, zato elektrike ne sme zmanjkati niti za minuto, zato je že zamašen odtok v eni izmed kopalnic lahko za mnoge smrtno nevaren in zato se zelje in meso ne smeta znajti v istem hladilniku, ker potem lahko vsi, ki bodo jedli to zelje v solati, »staknejo« salmonelo. V domu, polnem ljudi z zelo oslabelim imunskim sistemom, je problem že to, da nekdo kihne v jedilnici! Da bi tako občutljiv sistem deloval, mora dom imeti rezervne agregate, dvojne črpalke za greznice, nenehno dežurnega hišnika, materiale, ki prenašajo močna čistila in redno razkuževanje, kuhinje organizirane po vseh pravilih za preprečevanje morebitnih okužb, poseben sistem pranja in dezinfekcije perila stanovalcev, nenehno izobraževanje zaposlenih. In vse to terja nenehno kontrolo, zapisnike, certificiranje, nadzornike, sestanke, poročanje …  Na svoje oči vidim, da se zaposlenim že meša od obremenitev, ob tem pa jim zmanjkuje časa, da pridejo do tistih, zaradi katerih dom sploh obstaja – do stanovalcev.
Po logiki, da bo oskrba več ljudi na enem mestu stroške racionalizirala, pridemo do sistema, ki je z vsakim dnem dlje od stvarnih potreb svojih uporabnikov in na koncu služi samemu sebi. Prihranki zaradi združevanja uporabnikov pa hitro izzvenijo, ker je vse, kar je treba nabaviti za takšen dom, posebno in neprimerno dražje, kot če bi nabavljali za gospodinjstvo. Med drugim zato, ker pogosto svoj »davek« od javnih nabav pobirajo nevidne elite in za starostnike, ki so do včeraj dobro shajali tudi s svojim dotrajanim pohištvom in kuhali na 20 let starem štedilniku, danes potrebujemo vse »specialno, profesionalno, varno in skladu z najvišjimi standardi«.

In kaj uporabniki potrebujemo?

Ali takrat, ko nekdo ne more več sam bivati doma, to res pomeni, da ničesar več ne more početi sam? Mislite, da dementna oseba ne bi znala obesiti svojega perila? Zaliti svojih rož? Pomiti svojega krožnika? Sama zašiti odpadlega gumba?
Narava večine kroničnih bolezni je, da nihajo. So dnevi, ko se nekdo počuti zelo slabo in potrebuje več pomoči. So pa tudi dnevi, ko se počuti odlično in marsikaj zmore tudi sam. Zaradi tistih slabih dni človek v lastni hiši ne more dobiti pomoči, ki jo potrebuje, pride v dom, vendar mora s tem sprejeti status, kot da bo ves čas nemočen.
Sistem je prevelik, da bi se prilagodil človeku, zato se mora človek prilagoditi domu. Ste premični ali nepremični? Standardna ali dodatna nega? Srednje ali težko inkontinentni? Katera dieta? Da bi vsak dan spreminjali svoje potrebe (in s tem status), se ne spodobi. A veste, koliko dokumentacije bi zaradi tega morali izpolniti medicinska sestra, socialni delavec, nabavnik, organizator prehrane? Že tako ne utegnejo izpolniti vseh papirjev, ki jih država zahteva. Ali sploh obstaja izhod iz tega začaranega kroga, v katerem so na koncu domala vsi nezadovoljni in se vsi počutijo izkoriščene?

Vrnimo se k zdravi pameti!

Spomnim se svoje prababice Vuke, ki je bila pri 90 letih že precej negibna. Najraje je posedala na divanu pri štedilniku in skrbela, da ogenj ne ugasne. Ker smo kurili olupljene koruzne storže, ki hitro gorijo, je bilo treba nove dodajati vsakih 20 minut. Prababica Vuka je kljub opešanim močem v gospodinjstvu imela svoje mesto in je na svoj način prispevala k blaginji vseh. Pazila je testo in poklicala babico, ko je bilo dovolj vzhajano. Čistila je semena, lupila grah, namakala kruh za kokoši … Ni več mogla spraviti nitke skozi iglo (tu je mene poklicala na pomoč), je pa znala še vedno marsikaj zašiti in pokrpati. Drugi pa so pomagali njej pri oblačenju, kopanju in drugih opravilih, ki jih sama ni več zmogla. Še danes imam v spominu prizor, kako je prababica na mizi prebirala fižol. Naslednji dan smo ga pojedli za kosilo.
Tudi danes v domu varovanci marsikaj počnejo, vendar se to imenuje delovna terapija. Prebirajo fižolčke, ki potem končajo, skupaj s tistim, kar so odstranili, v isti škatli, da lahko tudi druga skupina kaj počne. Kakšen nesmisel! Stanovalci plačujejo svoje bivanje, opremo posebnega prostora z didaktičnimi pripomočki in delovnega terapevta, da lahko počnejo nekaj, kar ne služi skupnosti. Mislite, da ti ljudje tega ne vedo? Tudi glasbeni večer je sestavni del animacijskega programa, za katerega skrbi animator. Še turnir s kartami mora nekdo organizirati. Človeka najbolj zaboli občutek, da je nekoristen, da njegovega znanja in izkušenj nihče več ne potrebuje. Je že res, da so stroški doma pokriti s pokojninami, ki so jih ti ljudje zaslužili, vendar to še vedno ne odtehta občutka nesmisla, nekoristnosti, nepotrebnosti in odrinjenosti, ki ga bivanje v domu že z načinom svojega delovanja vceplja večini stanovalcev.

Bi lahko bilo drugače?

Ko rečemo drugače, večina Slovencev vidi le eno možnost – ostati v svojem domu do konca. Tako imamo drugo skrajnost – opešane ljudi, ki s svojo pokojnino ne morejo več oskrbovati predimenzionirane nepremičnine, v kateri »kraljujejo«, vendar še vedno želijo kraljevati. Nimajo denarja, da bi si zagotovili oskrbo na domu, v dom za starostnike ne želijo in po tihem sanjajo le o tem, da bi se otroci (zaradi katerih so zgradili tako predimenzionirano in nefunkcionalno hišo) vrnili domov ter skrbeli zanje.
Naš problem niso pomanjkanje domov, nizke pokojnine ali staranje prebivalstva. Naš največji problem je odsotnost sodelovanja in povezovanja. Tudi najnižja slovenska pokojnina bi nekaj sto kilometrov bolj južno veljala za pravo premoženje. Pa ne le zaradi nižjih življenjskih stroškov, kot mnogi radi komentirajo. Predvsem zato, ker standard v bolj južnih krajih nikoli ni omogočil takšnega razvoja turbo individualizma, kot smo mu priča v Sloveniji. Tu ne gre za vprašanje, katera nacija je boljša. Ne bom trdila, da so ljudje drugje modrejši. Mnoge so preprosto življenjske okoliščine prisilile, da združijo svoje moči, ker sicer ne bi preživeli.
Tam ne potrebujejo aplikacij prevozi.si in car-sharing, da bi se s sosedom ali članom lastne družine dogovorili, da se bodo prevažali z enim avtom. Preprosto ni denarja za dva! Tam nima vsaka hiša »merkurja« v kleti z vsem obstoječim orodjem. Tam spretni sosed pride zvrtat luknjo v steni, spretna mamica pa poskrbi, da gre domov s krožnikom, polnim potice.
Podobno tudi oskrba starostnika poteka ali znotraj večje družine ali tako, da se več starostnikov združi pod eno streho. Tega ne imenujejo z nobenimi učenimi imeni in ne organizirajo jim ga službe za socialno delo. Na Googlu ne boste našli predstavitve njihovih skupnosti. V odročnih in revnih vaseh v Bosni in Srbiji so že sami dojeli, da se je lažje ogreti čez zimo, če so trije v enem prostoru, kot če bi vsak ogreval svojega. Tudi kosilo za tri vedno stane manj kot tri kosila za enega. Ne potrebujejo administrativnega urejanja spremembe prebivališča in preusmeritve pošte. Tam poštar že ve, da je treba pozimi pošto nositi le v tiste hiše, kjer vidijo dim iz dimnika.
Če ne želimo gledati na jug ali vzhod, lahko pogledamo tudi na zahod. Tudi v državah, kjer materialni položaj zagotovo ni razlog za pritoževanje, ugotavljajo, da z združenimi močmi ljudje lahko živijo lepše, bolj ustvarjalno in ne nazadnje veliko ceneje, kot bi sami. Zato se že nekaj desetletij razvija tudi kultura t. i. co-housinga (sobivanja). In ravno to bi bila tudi za Slovenijo veliko modrejša razvojna možnost kot nenehne debate, ali bodo nove domove gradili zasebniki ali država in koliko plenic na dan bomo tam lahko dobili.

Permakulturno staranje

Permakultura je modrost, ki je ne uporabljamo le na vrtu. Eden od stebrov permakulturnega razmišljanja je pravilo, da mora vsaka stvar služiti vsaj trem namenom ali večjemu številu uporabnikov kot doslej. Televizor in (vse dražji) TV-program stane enako, če ga gledate sami ali v družbi. Imate doma pralni stroj? No, potem veste, da ga verjetno uporabite od enkrat do dvakrat na teden. Že da ste naredili prostor, kjer stoji, vas je stalo vsaj tisoč evrov. (Če obračunamo celotno kvadraturo prostora, ki ga imajo naše pralnice, pride še veliko več). Potem ste kupili še stroj, detergente, sušilnik …  Znate sploh izračunati, koliko vas ZARES stane vsako pranje perila? Kaj če bi to isto infrastrukturo in isti stroj uporabljalo dvakrat ali trikrat več ljudi? Delal bi vsak dan enkrat, kar je še vedno daleč od njegovih zmogljivosti.
Ali pa poglejmo veliko večjo postavko – stroške ogrevanja (v zadnjem času tudi hlajenja in prezračevanja). Sistem centralnega ogrevanja, odvisno od objekta in izbranih inštalacij, stane med 20 in 40.000 evrov. Če ga bomo uporabljali 30 let, to že na začetku pomeni povprečno kakšnih 1000 evrov na leto, le za to, da imamo možnost centralnega ogrevanja – ne da ga sploh uporabimo. Ko pa sistem začne delovati, bo treba vsako leto očistiti dimnike in servisirati peči. Tudi ta strošek ni vezan na stvarno porabo. Če v hiši živi ena oseba ali šest, je mesečni strošek le za to, da obstaja centralno ogrevanje, kakšnih sto evrov. Potem šele pride strošek elektrike, plina, lesa, kurilnega olja … Če želimo ogreti prostor na 21 stopinj, je strošek enak ne glede na to, ali bo v tem prostoru ena ali šest oseb. Seveda, če jih je šest, bo za vsakega gretje šestkrat manjša obremenitev, kot če bi za to skrbel en sam.

Mobilnost je velik luksuz

Največji strošek sodobnega življenja je strošek naše mobilnosti. V povprečju delamo dva dni v tednu za jeklenega konjička. Ko sodobne pokojnine radikalno posežejo v standard upokojenca, postane strošek avtomobila za mnoge nevzdržen. S staranjem pa je treba tudi vozniško dovoljenje pogosteje obnavljati, kar sploh ni majhen strošek, če ga preračunate na število prevoženih kilometrov. Tisti, ki so si življenje reorganizirali po principih sobivanja, ugotavljajo, da je dejansko največji prihranek racionalizacija voznega parka. Če pod eno streho združi moči več ljudi, bo tudi organizacija skupnih prevozov veliko lažja in zato bo mogoče vsaj prepoloviti vozni park.
Če se ne bomo znali združiti, bomo nekega dne neizogibno morali izbrati med mučeniškimi scenariji. Če znate analizirati demografske in ekonomske trende, z lahkoto ugotovite, da je stanje v domovih danes veliko boljše, kot bo čez deset let. Tudi zakon o dolgotrajni oskrbi tega ne more rešiti. Edina prava in trajna rešitev je premik v naših glavah. Ali boste nekega dne za to, da na dan vidite negovalko za pol ure, plačali od dva- do trikrat več, kot bo znašala vaša pokojnina, ali boste ob sebi imeli sostanovalce in si boste med seboj lahko pomagali tudi brez plačila? In če bo prišel trenutek, ko ta pomoč ne bo zadoščala, bo lahko šest ljudi dalo le polovico svoje pokojnine, pa bo dovolj, da bodo sami izbrali in zaposlili pomočnico, ki jim bo na voljo ves delovnik in ji ne bo treba zabijati časa s pisanjem poročil, organizacijo delovnih procesov, javnimi naročili in podobnim.

Premaknimo se!

Ko smo v reviji Zarja bralce ob tem članku povabili, da nam na e-naslov zrelo.sobivanje@gmail.com pišejo, ali jih zanima ta tematika, da bi lahko v krajih, kjer je največ zainteresiranih, organizirali predavanja in jim poslali več informacij o možnostih povezovanja, ki se že razvijajo v Sloveniji – se je oglasilo sedem ljudi! Dobro ste prebrali – pisalo nam je le sedem žensk iz zelo različnih krajev Slovenije. Sklepam, da je večini še vedno zelo dobro tako, kot je, oziroma da večina še ni obiskala kakšnega svojca ali prijatelja v domu. Za tiste, ki vseeno razmišljate, da bi svojo starost vzeli v svoje roke: e-naslov je še odprt.

Novo življenje za kmetije!

V drugih državah kmetije pospešeno odpirajo svoja vrata za trajne namestitve, oskrbo starejših, ali za sobivanje na njih. V Zavodu za trajnostno samooskrbo bi to spodbudili tudi v Sloveniji. Namesto da bi kmetije v čakanju, da se nanje vrnejo »pobegli« otroci ali vnuki, propadale, jih lahko obnavljajo in pomagajo vzdrževati tisti, ki jih zanimata sobivanje in samooskrba na kmetijah. Če vas zanima takšno sobivanje in soustvarjanje, pišite na zdravo.sobivanje@gmail.com.