Z Ministrstva za javno upravo so odgovorili na dopis, s katerim je Gibanje za človeku prijazno tehnologijo opozorilo na nedopustno nadaljevanje postopkov, povezanih z uvajanjem tehnologije 5G, ki so potekali v času karantene zaradi epidemije koronavirusne bolezni.
V dopisu, ki ga je podpisal minister Boštjan Koritnik, so nam na kratko odgovorili:
Strategija sama po sebi ni pogoj za začetek uporabe tehnologije 5G, temveč dokument, ki bi moral obravnavati upravljanje celotnega radiofrekvenčnega spektra, v tem okviru pa resda tudi nekaterih pasov radiofrekvenčnega spektra, ki so v okviru Evropske unije primarno namenjeni uvajanju tehnologije 5G …
Agencija (AKOS) bo v skladu z vsemi veljavnimi slovenskimi in evropskimi predpisi neodvisno od sprejema strategije nadaljevala z izvajanjem vseh potrebnih postopkov za dodelitev pravic uporabe frekvenčnih pasov.
(Prosimo, znova preberite ta odstavek!)
Vam zveni znano?
Najprej bomo torej prodajali frekvence, potem pa se odločali o strategiji 5G?
Najprej zgradimo TEŠ 6, nato razpravljamo o energijski strategiji.
Najprej zgradimo avtocesto, nato se pogovarjamo o trajnostni mobilnosti.
Investitor naj najprej dobi gradbeno dovoljenje, nato pa bo lahko prizadeta javnost povedala, kakšne so njene pripombe na projekt.
Nas imajo res za norce?
Vsakomur z nekaj pameti je jasno, da je tak sistem postavljen na glavo, in to z enim samim namenom: da se lahko pobiranje provizij začne še pred razpravo in ugotovitvami, kaj vse je narobe. Kaj imamo od tega, da zdaj vemo, da se podkupnine za TEŠ 6 merijo v milijonih? Morda bo šel grešni kozel v resnici za zapahe, toda naši vnuki bodo kljub temu odplačevali zavoženo naložbo, ljudje pa umirali zaradi onesnaženega zraka.
Kot je v oddaji Tarča (25. 5. 2020) izjavil predstavnik CNOVS, se na sodišču izkaže, da državni organi pri izdajanju raznovrstnih dovoljenj v najmanj 20 do 25 odstotkih primerov »spregledajo« pomembne vplive na okolje in prebivalce. Seveda na sodišča pridejo le primeri, ki javnost najbolj »žulijo« in pri katerih se nevladnim organizacijam (kljub kadrovski in finančni podhranjenosti) uspe organizirati in postati stranke v postopkih. Veliko pa gre »skozi«, ne da bi kdor koli kaj opazil.
Veliki infrastrukturni projekti in velikopotezne spremembe so bili vedno – in so še naprej – predvsem črpališče denarja za tiste, ki so »pri koritu«.
Tega ne reši nova vlada, tega ne rešijo novi ali stari obrazi, niti nova volilna zakonodaja. To je mogoče reševati zelo preprosto, tako kot počnejo v skandinavskih državah – s knjigo odprtih računov. Tam lahko davkoplačevalci sami nadzirajo vse projekte, ki se plačujejo z njihovim denarjem. Poročila morajo biti natančna: koliko je izvajalec zaračunal za meter strehe, cevi, ploščic … Koliko metrov kablov je bilo položenih, kakšne kakovosti so bili, po kakšni ceni, kdaj so bili delavci na terenu in od kdaj do kdaj so delali.
Pri nas sosed »špeca« soseda, tam pa sosedje skupaj nadzirajo državo.
Če bi tudi pri nas vpeljali tak sistem, bi prostor za polnjenje žepov posameznikov in strank preprosto izginil. Tako bi ljudje končno videli, kaj pri prizidku šole, v katerem bosta dva nova razreda, stane pol milijona evrov (kar je enako vrednosti dveh do treh stanovanjskih hiš s skupno površino, ki je za petkrat večja od površine omenjenega prizidka). Zakaj prenova parka, v katerem bo na koncu nekaj potk in igral ter pet klopic, stane milijon evrov? Koliko svetovalnih, projektantskih, revizijskih in piarovskih pogodb se »obesi« na vsak tovrstni projekt?
Ali kot lahko preberemo na transparentih protestnikov, »nočemo levih, desnih, črnih, belih, rdečih, zelenih!«, nočemo tistih, ki s prstom kažejo na druge. Hočemo samo čiste račune oziroma knjigo odprtih računov. In hočemo odločati o strategijah, (saj bomo vse plačevali mi in naši vnuki), in to še preden bo denar zapravljen za izvedbe, ki jih je nemogoče preklicati, saj smo zanje vendar že toliko plačali … Toliko bolj, če ne gre le za naš denar, temveč tudi za naše zdravje in varnost, kot v primeru tehnologij 5G.
