Ponujamo vam pregled divjih rastlin iz našega okolja, ki so bogate z železom in magnezijem. Med njimi so regačica, škrbinka, rogovilček in kislice, ki so uporabne v kuhinji in kot zdravilne rastline.
Regačica
Na vrtu je med pleveli pogosto najti regačico. Zaraste se tudi v živi meji in med kamenjem. Pri nas je zelo razširjena rastlina, ki jo največkrat primerjam z zeleno, saj sta si sorodni, obe pa zmoreta razstrupljati telo in iz njega odstranjevati toksine.
Regačica slovi po največji vsebnosti vitamina C in bakra med vsemi pleveli. Poleg tega je bogata z železom in magnezijem. Železa vsebuje nekajkrat več kot gojena špinača: povprečno 15 mg/100 g sveže rastline. Tudi magnezija vsebuje nekajkrat več kot gojena špinača: 200 mg/100 g sveže rastline.
Z vitamini in minerali bogato regačico je pogosto najti v bližini naših bivališč, vendar jo kljub temu premalo uporabljamo. V kuhinji je uporabna sveža in posušena. Tudi kuhana se obnese, sploh če jo kombiniramo z drugimi divjimi rastlinami in zdravilnimi pleveli.
Več o uporabi regačice si lahko preberete v novi knjigi Zdravilni pleveli: rastline prihodnosti.
Škrbinka
Škrbinka je rastlina, ki nas najprej spomni na osate. Njeni listi se namreč zdijo bodičasti, toda ko se je dotaknemo, ugotovimo, da nas robovi lista ne zbadajo. Pri nas uspevajo štiri vrste škrbinke, ki jih v kulinariki uporabljamo enako. Ena od njih je navadna škrbinka, njeno latinsko ime oleraceus pa pomeni »zelenjavna« in nam sporoča, da so jo uživali že v preteklosti.
Ponekod škrbinke veljajo za zdravilne rastline, čeprav so jih po vsem svetu bolj vajeni uporabljati zgolj kot živilo. Škrbinka vsepovsod nastopa kot sestavina tradicionalnih jedi – pri nas drobno narezano dodajajo frtalji in mišancam.
Zanimivo je, da se različne vrste škrbink zelo razlikujejo po vsebnosti železa. Tako ga navadna škrbinka vsebuje več kot 20 mg/100 g sveže rastline, druge vrste pa le 3–8 mg/100 g sveže rastline. Vrednosti magnezija v vseh vrstah škrbink so podobne, približno 30–40 mg/100 g sveže rastline. Škrbinka je rastlina, ki pri nas raste vse leto, v kulinariki pa uporabljamo samo njene mlade liste.
Rogovilček
Rogovilček večinoma poznamo kot vrtni plevel, pogost je na njivah, včasih pa ga najdemo tudi v gozdu. Še posebno dobro ga poznajo ekološki kmetje, saj jim povzroča velike preglavice. Rogovilček namreč zelo hitro zacveti, razvije številna semena in jih odvrže po vsej okolici.
Pri nas uspevata dve vrsti rogovilčka, drobnocvetni in vejicati. Enako uporabni sta v kulinariki in kot zdravilni rastlini. Obe vrsti izhajata iz Srednje in Južne Amerike, k nam pa sta prišli pred približno tristo leti. Zagon pri širitvi sta dobili z vojnami in vojaškimi pohodi, zato ju pogosto zasledimo pod domačim imenom vojaški plevel.
Rogovilček slovi po tem, da je bogat z železom. Po različnih raziskavah ga vsebuje 3–6 mg/100 g sveže rastline, torej približno toliko kot gojena špinača. Včasih mi na mojih delavnicah kak udeleženec pove, da se mu tudi po okusu zdi »železen«. Rogovilček ima samosvoj okus, ki pa se večini ljudi zdi prijeten. Tudi jedi, ki jih pripravljamo iz njega, so svojevrstne, na primer tradicionalna kolumbijska juha aijaco. Njena – pogosto neznana – sestavina je prav guascas oziroma rogovilček.
Rogovilček vsebuje 50–80 mg magnezija/100 g sveže rastline, s čimer se ne more kosati z nekaterimi oreščki in semeni, vendar je primerljiv z drugo zelenjavo.
Da ga bomo lahko nabrali, bomo morali še malo počakati. Na vrtu začne vznikati junija, v rastlinjaku pa je na voljo že spomladi. Več o rogovilčku si lahko preberete tukaj.
Kislice
V Sloveniji raste več kot dvajset vrst kislic. Nekatere uporabljamo tudi v prehrani. Njihova glavna slabost je oksalna kislina; njena koncentracija se še posebno poveča v obdobju cvetenja. Zato pri kislicah vedno nabiramo mlade liste ali pa uporabljamo plodove, ki vsebujejo le malo oksalne kisline. Tudi starejših listov ne uporabljamo.
V prehrani je najpogostejša navadna kislica, ki raste tudi na naših travnikih, včasih pa se kot plevel zaseje po vrtovih. Njeni listi so značilne suličaste oblike. Navadna kislica je znana večini ljudi, saj smo jo kot otroci grizljali na travnikih. Njena stebla imajo osvežilen in prijetno kiselkast okus.
Po laboratorijskih podatkih kislica vsebuje približno 2 mg železa/100 g sveže rastline in 100 mg magnezija/100 g sveže rastline. Ker je prijetnega okusa in jo je mogoče uporabiti v kuhanih in solatnih jedeh, je priporočljiva izbira. Paziti moramo le, da je zaradi oksalne kisline v svoj jedilnik ne vključujemo prav vsak dan.
Sklep
Poleg opisanih rastlin so dober vir železa in magnezija tudi številne druge divje rastline iz naše okolice. Z njihovim uživanjem telo dobi raznolike zdravilne učinkovine, ki delujejo protivnetno in antioksidativno, s čimer posredno zmanjšamo potrebo po mineralih. Med rastline, bogate z železom in magnezijem spadajo tudi kopriva, regrat in čemaž, ki so nam na voljo prav zdaj.
Preberite tudi:
Pomanjkanje magnezija lahko privede do mnogih težav
Premalo energije, premalo železa?
Zdravilni pleveli za krepitev ledvic
