O skritih davkih

    204
    Empty money in wallet, concept money deficit, money is not enough , Unemployment, poverty

    Slovenija se po davkih, ki jih plačujemo za plače, uvršča zelo visoko. Država je seveda lačna, zadolžena in z birokratskim aparatom, ki se z vsako vlado zgolj še bolj razraste. Kako nahraniti toliko lačnih uradnikov in vseh drugih, ki plačo dobivajo od države (beri: od davkoplačevalcev)?

    Ker bi 70-odstotni davek zares izbil sodu dno, se vse države rešujejo s skritimi davki, ki jim zagotavljajo redne prihodke.

    Posebnost Slovenije je davek na nedelujoč zdravstveni sistem. Vsak državljan s povprečno plačo vsak mesec v zdravstveno blagajno vplača 400 evrov, ko pa storitev tudi potrebuje, so možnosti, da bo deležen oskrbe, podobne verjetnosti zadetka na loteriji. Storitev, ki smo jo plačali in je ne moremo dobiti oziroma jo bomo dobili čez 340 ali 480 dni (in to z napotnico, na kateri piše, da je nujna), pa se imenuje bodisi kraja bodisi davek – kot vam je ljubše.

    Obstaja zelo velika verjetnost, da tudi novi prispevek za trajno oskrbo ne bo nič drugega kot še en prikriti davek več. Da bomo imeli v starosti pravico do oskrbe, asistenta, nege in pomoči na domu, prevozov … sicer zveni pravljično in ne dvomim, da bo ministrstvo pripravilo odlične (drage) elaborate, kako se tega lotiti. Ne dvomim tudi, da bodo v centrih za socialno delo in na Ministrstvu za solidarno prihodnost RS zaposlili nove ljudi, ki bodo prejemali plačo za to, da bodo določali, kaj kdo potrebuje. Nihče med njimi pa ne ve, kdo bo vse to izvajal, saj že za obstoječe delovanje domov za starejše občane ni dovolj kadra – in tudi ne mine dan, da ne bi izvedeli kake škandalozne novice o življenju starostnikov v naših domovih.

    Skratka, plačevali bomo zato, ker si oskrbe želimo in upamo, da jo bomo tudi dobili, temu pa bi zlahka rekli tudi davek na strah pred onemoglostjo.

    Komunalni davki

    Že nekaj časa se navajamo, da komunalnih storitev in infrastrukture ne plačujemo več na osnovi porabe, temveč zgolj zato, ker jih imamo možnost uporabljati. Odvoz smeti bomo torej plačali, četudi je naš smetnjak prazen. Na računu za vodo je 19,54 odstotka dajatev in še 51,89 odstotka fiksnega plačila za omrežnino. Postavka, ki se nanaša na našo dejansko porabo vode, predstavlja samo 28,57 odstotka celotne vsote.

    Na računu za elektriko so se trošarine vtihotapile leta 2007 – sprva kot zanemarljiv znesek, toda kot lahko vidite na razpredelnici, se je iz leta v leto povečeval. Tudi dajatve se ves čas povečujejo hitreje kot cena energije. Če seštejemo davke, dajatve in trošarino, ki so za porabnika zgolj na tri postavke razbita obdavčitev, pridemo do tretjine skupnega zneska. Drugo tretjino predstavlja pravica do uporabe omrežja, samo ena tretjina pa se nanaša na našo dejansko porabo elektrike. Končna cena se je od leta 2017 povečala s 158 evrov na 220 evrov za megavatno uro.

    Kolikšno je zdaj razmerje med dajatvami in energenti? Decembrski račun za elektriko pravi, da se dve tretjini zneska na računu nanašata na omrežnino, dodatke, dajatve in prispevke. Seveda kot davek na elektriko štejemo tudi RTV-prispevek, ki smo ga dolžni plačevati že zgolj zato, ker imamo doma napeljano elektriko in kakršno koli napravo z zaslonom.

    Hkrati z vsako registracijo avtomobila plačamo še cestnine, pri vsakem kupljenem litru goriva plačamo skoraj 40 odstotkov trošarine, 18-odstotni DDV in še za 5 odstotkov drugih dajatev, kar skupaj nanese za več kot 60 odstotkov raznovrstnih obdavčitev, ki jih plačamo s svojimi obdavčenimi plačami. Pri tem pa polovica Slovenije plačuje še vinjeto – ne toliko za vožnjo kot za stanje v kolonah na avtocestah.

    Hkrati z mizernimi zneski zavarovalnin, ki so prišli po poplavah in drugih ujmah, so številni ljudje ugotovili, da zavarovanje ni nič drugega kot davek na strah. Tudi ponudniki telekomunikacijskih storitev nam prodajajo pakete, v katerih je 90 odstotkov tega, česar sploh ne potrebujemo in česar ne bomo uporabljali, plačujemo pa celoten paket.

    Kmalu se nam obeta tudi davek na nepremičnine, ki smo jih že kupili ali zgradili z obdavčenim denarjem, ob nakupu vsakega izdelka/materiala in plačilu mojstrov pa smo že plačali davke … Zdaj bomo dosmrtno plačevali še en davek – zgolj zato, ker jih imamo. Ker so nekateri izračunali, da se ne izplača imeti nepremičnine, je že slišati, da bi bilo treba obdavčiti celotno imetje, torej tudi prihranke in premično premoženje.

    Zdaj pa vzemite papir in svinčnik in začnite seštevati. Izračunajte svoje prihodke in davke, temu pa prištejte, koliko ste plačali še za vse mogoče dajatve in davke z računov za komunalne storitve, energente in vsakodnevne nakupe.

    Kaj zdaj?

    Ko sem to predlagala prijatelju, je odmahnil z roko in rekel: »Ali si normalna, ali res hočeš, da končam v depresiji ali v zaporu, ko bom nekoga mahnil?« Ne eno ne drugo. Odločitev, da bomo ukrepali, se začne pri tem, da nam je jasno, kje smo. Ker plačujemo vse več skritih davkov, povezanih z našo pravico do tega, da nekaj imamo, jih je najlažje odrezati tako, da začnemo sodelovati in souporabljati.

    Sistem je naredil prav vse, da nas je prepričal v lepote individualizma. Sistem namreč največ zasluži prav z odtujenim posameznikom. Enosobno stanovanje je najdražje. Prav tako avtomobil, ki ga vozi samo ena oseba. Porcijsko pakiranje hrane je veliko dražje kot družinsko. Posameznik, ki živi sam, je za sistem preprosto krava molznica, na katero lahko obesijo vse vidne in nevidne davke, dajatve, trošarine, dodatke …

    Kaj pa, če pod isto streho živijo štirje prijatelji? Še vedno bodo plačali samo en odvoz smeti, še vedno bodo ogrevali enak prostor, še vedno jim bo zadostoval en priključek za internet. Verjetno ne bodo več potrebovali štirih avtomobilov, štirih plačanih parkirnih mest, štirih cestnin, vinjet, zavarovanj … Namesto štirih pralnih in pomivalnih strojev bo zadoščal en sam. Več starostnikov pod eno streho si lahko za veliko manj denarja, kot stane domska oskrba, privošči najeti negovalko, ki bo zares služila njim, namesto da bo polovico delovnega časa zasedena s sestanki, izobraževanji in pisanjem poročil za ministrstvo.

    Čeprav so se nam v življenje tiho prikradli skriti davki, niso nujno naša usoda. Z nekaj matematike in odprtosti se lahko izognemo številnim dajatvam, prihranjeni denar pa uporabimo za kaj veliko koristnejšega.

    Ali pa davki nemara še vedno niso dovolj visoki, da bi nas prisilili v drugačno miselnost?


    Preberite tudi:
    Sobivanje – izberimo si svojo »novo normalnost«
    Komu pomagamo in koga uničujemo?
    Svečeniki že vedo, zakaj

    Prejšnji članekSkriti davki
    Naslednji članekUpad energije oziroma utrujenost po obroku?
    Avtor Uredništvo navajamo povsod, kjer so članki sestavljeni iz več virov ali kjer avtor besedila ni znan oz. ni želel biti izpostavljen.

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj