Mar ni zanimivo, kako nas vedno privlačijo zgodbe drugih, še posebno znanih ljudi? Biografije, biografski filmi in dokumentarci, da ne govorimo o rumenem tisku … Tudi o Sanji ste nas na dogodkih večkrat vprašali kaj osebnega. Kako tudi ne – vse je zanimalo, kdo je dejansko ta modra ženska, ki je navdihnila toliko ljudi, da so začeli živeti bolje.
In tako je nekega dne prišlo do »ponudbe«, da napiše avtobiografijo.
Verjetno ste zdaj vsi poskočili: Kaj? Sanja je napisala avtobiografijo? Res? Res. A pojdimo lepo počasi.
Do zadnjega diha
»Iskreno – do sedaj nisem mislila potegniti črte pod svojimi izkušnjami … ker se mi zdi, da imam več projektov pred seboj kot za sabo. Sovražim avtobiografije, ki opravičujejo preteklost in napihujejo ego, zato bi, če se tega lotim, rada od sebe dala nekaj, kar bo ljudem koristilo,« piše uvodoma Sanja.
To je bil namreč njen prvi odziv, ko je februarja 2023 prejela vabilo, da napiše svojo biografijo. In potem se je lotila. Nevede, da je to »dejansko Začetek najbolj dramatične preobrazbe, o kateri se mi še sanjalo ni, ko sem zapisala prve vrstice.« Pisati je začela »Sanja 4.0«, zadnjo piko pa je postavila »Sanja 5.0«.
Lahko si mislite, da ne gre za »klasično« avtobiografijo, kot tudi ni »klasično« skoraj nič, kar je Sanja ustvarila. V knjigi se v svoje življenje poglablja z globoko hvaležnostjo do vseh izkušenj in preizkušenj, ki so jo premaknile in izbrusile. O svojih dvomih, prelomnicah in nepopustljivem iskanju življenjske resnice piše brez olepševanja.
»Nekateri pravijo, da resnica boli. Mogoče, vendar zamolčana resnica boli dvakrat bolj.«
Med vrstice vztrajno tke nevsiljivo, a odločno sporočilo za prihodnost, ki nas spodbuja, da prevzamemo odgovornost v svoje roke in začnemo razmišljati s svojo glavo.
»Na sebi sem doživela toliko sprememb, in za marsikatero so bile zaslužne knjige, izkušnje ali ljudje (in živali), ki so mi pomagali pri moji rasti. Če jim je uspelo že tolikokrat premakniti trmasto Sanjo, je to dokaz, da se da. Iz hvaležnosti vsemu, kar je premaknilo mene, poskušam tudi sama sejati to seme v upanju, da bo skalilo tam, kjer bodo tla dovolj pripravljena, da podprejo rast.«
Zadnje stavke knjige je Sanja napisala v hospicu. Tam, kjer je pred leti sama spremljala umirajoče. Na zadnjem kraju, na katerega bi lahko pomislila ob začetku pisanja. A še vedno z neomajnim optimizmom in zaupanjem v prihodnost. Do zadnjega diha.
Naj nas strezni
Če pomislimo na vso kreativnost, modrost, znanje in komunikacijske veščine, ki jih je premogla Sanja, se ne moremo čuditi, da jo je toliko ljudi imelo za vzornico. Jo videlo kot rešiteljico našega zdravja in narave. Sama se je te »vloge« otepala:
»Veš, kako težko je, ko ti ljudje rečejo, da si jim vzor. Da ti zaupajo … Včasih zaradi tega ne morem spati. Čutim, kako se dušim pod bremenom odgovornosti, ki mi jo nalagajo za svoje lastne odločitve. Najlažje je reči – “mi vam zaupamo”! Veš, koliko moških me sovraži, ker njihova žena pride s predavanja in jim reče, da je Sanja rekla, da tega in tega ne smejo več jesti … Za povrh jaz sploh nikoli ne rečem besed “smete, ne smete”.«
Kljub temu bremenu je vztrajala na svoji poti ozaveščanja, saj je ves čas verjela, da mora znanje postati skupno dobro. Za kar smo ji seveda vsi hvaležni. A vendar je na tej poti vse prepogosto pozabljala na pomembno podrobnost – skrb zase. To je v svojem besedilu, ki ga je zapisal knjigi na pot, omenil tudi njen dolgoletni prijatelj pater Karel Gržan:
»Zakaj pri skrbi za druge oskrunimo skrb zase – za krepitev svojih telesnih, duševnih, duhovnih moči; zakaj občutek sramu, če po možnosti takoj ne zadovoljimo potreb drugih? Kaj je v najino razmišljanje zasejalo plevel, ki duši misel, da smo tudi sami ne le potrebni, pač pa tudi vredni ‘dolgčasa’ – tistega dolgega, izdatnega časa, v katerem se hranimo z lepoto, sproščujoče brkljamo, prijateljsko kramljamo… – časa, v katerem ne rešujemo kar naprej nekaj ali nekoga. Ob koncu tega življenja si nam zapustila pomenljivo sporočilo: “V poslanstvu, ki ga opravljamo za druge, je potrebna pozornost tudi do sebe.” Naj nas strezni!«
Sanjam. Končno
Sanje ni več. Mi pa smo tu, z vsemi možnostmi, da nadaljujemo njeno pot. Z vsem znanjem, ki nam ga je zapustila, in zdaj tudi – z vpogledom v njeno življenje, ki nam je lahko tako za vzgled kot tudi v opomin.
Drage bralke in bralci, vabimo vas, da si vzamete čas in preberete Sanjino avtobiografijo Do zadnjega diha. List za listom. Tudi po večkrat.
Do zadnjega diha je zadnja knjiga Sanje Lončar in njena iskrena avtobiografija. V njej prvič odkrito spregovori o svojem življenju, prelomnicah, iskanju resnice in poslanstvu, ki ga je gradila skozi desetletja ustvarjanja projekta Zazdravje.net.
Knjiga bo izšla 30. 7. 2026 pri Založbi Chiara, do takrat pa jo lahko naročite po prednaročniški ceni na povezavi ali gumbu spodaj:
