Vir: Iniciativa slovenskih zdravnikov
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je bila ustanovljena leta 1948 kot neodvisna posvetovalna ustanova, ki deluje v okviru Združenih narodov. Priporočila WHO niso bila zavezujoča, njihovo upoštevanje pa ni bilo nikoli vsiljevano. Desetletja se je njegovo delovanje financiralo izključno iz članarin držav članic.
To se je začelo spreminjati pred približno dvema desetletjema, z vključitvijo novih finančnih podpornikov ‒ javno-zasebnih in zasebnih partnerjev, katerih dobrodelnost pa vselej obsega tudi lastne interese. (Na grafu si lahko ogledate zdajšnji položaj.) Tako se je bil WHO v zadnjih dvajsetih letih v čedalje večjem navzkrižju interesov. Sčasoma je postalo jasno, da donatorji WHO v prvi vrsti uveljavljajo svoje finančne in oblastne interese, obenem pa ne delujejo v javnem interesu in ne zasledujejo cilja izboljšanja javnega zdravja na svetovni ravni, četudi nam ponujajo prav takšno propagando.
Pred letom 2009 je bilo mogoče pandemijo razglasiti le v primeru, da se je nalezljiva bolezen hitro razširila na več celin, povzročila, da je hudo zbolelo zelo veliko število ljudi, za bolezen pa je morala biti značilna visoka stopnja smrtnosti. Ta opredelitev je leta 2009 doživela korenito spremembo, in sicer s črtanjem besed »povzroči, da hudo zboli zelo veliko število ljudi, za bolezen pa mora biti značilna visoka stopnja smrtnosti«. Tako je WHO razširil svoje pristojnosti: odtlej lahko razglasi pandemijo tudi v primeru pojava običajne sezonske virusne bolezni ali epidemije manjšega obsega.
Drugi pomemben poseg v definicije se je zgodil leta 2020, ko je WHO spremenil opredelitev čredne imunosti. Po prejšnji opredelitvi jo je mogoče doseči s prebolelo okužbo ali cepljenjem, kar je skladno z aksiomi medicinske znanosti, po novi pa zgolj s cepljenjem, kar je v nasprotju z medicinsko stroko. Vemo, da je naravno pridobljena imunost vselej boljša od imunosti, pridobljene s cepljenjem.
Leta 2021 je WHO spremenil še definicijo cepiv. Nova opredelitev ne sledi več znanemu načinu delovanja cepiv in opredelitvi njihovih pričakovanih učinkov. S to spremembo je WHO omogočil uvedbo raznovrstnih terapevtskih izdelkov, ki nimajo nič skupnega z doslej znanim in sprejetim mehanizmom delovanja cepiv in ne s cilji njihove uporabe. Obstaja resno tveganje, da bo sprememba te definicije omogočila vpeljavo novih izdelkov in tehnologij pod imenom »cepiva«; posledično bo šlo za medicinske izdelke, ki bodo ustrezali znatno nižjim varnostnim standardom. Za registracijo cepiv je namreč treba opraviti znatno manj raziskav, povezanih z varnostjo in učinkovitostjo, kot za registracijo zdravil. Če proizvajalci svoje izdelke poimenujejo za »cepiva«, jim to odpre hitrejšo in veliko cenejšo pot do dovoljenja za uporabo.
Decembra 2021 je WHO ‒ zlasti pod pritiskom ameriške državne administracije in birokratskega aparata EU ‒ državam članicam predlagal sprejem »pandemske pogodbe« (WHO CA+), s katero bi WHO dobil povsem novo vlogo in moč. Zaradi odpora skupine držav do sprejema takšnega dokumenta, kar se je zgodilo na zasedanju skupščine WHO maja 2022, je WHO ubral drugo pot: proces sprememb je razdelil na dva dela. Iz predlagane pandemske pogodbe je izločil najspornejše predloge, jih prenesel na IHR (Inernational Health Regulations) in vnesel v Mednarodni zdravstveni pravilnik. Pomembno je vedeti, da so pravila IHR zakonsko zavezujoča za vse države članice WHO.
S sprejetjem nove »pandemske pogodbe« WHO in sprememb pravilnika IHR bi začela veljati povsem drugačna skupina operativnih standardov, kar bi v celoti spremenilo status in način delovanja WHO. Nova ureditev bi generalnemu direktorju WHO dodelila neomejeno odločevalsko moč, saj ga novi predpisi pri sprejemanju odločitev ne bi več zavezovali niti k upoštevanju stališč strokovne skupine WHO. Predlagani ukrepi bi postali pravno zavezujoči za vse države članice. V primeru razglasitve izrednega stanja bi bili odloki WHO nadrejeni nacionalnim zakonom in ustavam, kar pomeni, da bi države članice v celoti izgubile svojo suverenost. Podrejene bi bile avtoritarni vladavini WHO oziroma nadnacionalnim centrom moči. To odpira številne možnosti za hude zlorabe. 
Ker WHO večinsko financira korporativni kapital, bi te spremembe nedemokratično izvoljenim birokratom omogočile, da bi WHO uporabljali kot orodje za uresničevanje raznovrstnih interesov svojih donatorjev.
Posledično bo neomejena oblast nad nami in nad vsemi vidiki naših življenj v rokah enega samega človeka ‒ generalnega direktorja WHO, kar je v okviru še veljavnih demokratičnih standardov popolnoma nesprejemljivo. To utegne pripeljati do zelo hudih posledic, predvsem do široke zlorabe medicine, kar poznamo iz zgodovine totalitarnih sistemov in iz druge svetovne vojne. Ta sporazum bo prinesel pravo katastrofo na področju človekovih pravic in lahko svetovno prebivalstvo že kmalu pahne v medicinsko tiranijo in teror nepredstavljivih razsežnosti.
Niti Svetovna zdravstvena organizacija niti voditelji držav članic državljanov ne nameravajo redno in celovito obveščati o vsebini spreminjajočih se dokumentov ‒ kljub hudim posledicam, ki bi jih te imele za našo prihodnost in prihodnost naših potomcev. Povrhu je v zvezi s tem na delu huda cenzura.
Mag. Vesna Kerstin Petrič, generalna direktorica Direktorata za javno zdravje na Ministrstvu za zdravje RS in do maja 2023 predsednica Izvršnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije (trenutno je v vlogi članice izvršnega odbora in poročevalke), ki je obenem ‒ precej nenavadno ‒ zadolžena tudi za sodelovanje Slovenije z WHO, je namreč 20. marca 2023 v oddaji Arena potrdila, da predlog sprememb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (IHR) dejansko vsebuje nedopustne predloge. Sprejetje teh predlogov bi pomenila izgubo nacionalne suverenosti in grob poseg v ustavno zagotovljene pravice ljudi v Republiki Sloveniji.
Med uglednimi pravnimi strokovnjaki, ki na to opozarjajo in pred tem svarijo, je tudi Francis Boyle, profesor mednarodnega prava na Univerzi v Illinoisu, ki pravi, da bi WHO s sprejetjem »pandemske pogodbe« in predlaganih sprememb IHR vzpostavil globalno policijsko, zdravstveno in znanstveno diktaturo.
Predvidene spremembe pravilnika IHR vsebujejo vrsto nedopustnih določil. Navajamo najspornejše vsebine, ki omogočajo potencialne hude zlorabe.
*Nespoštovanje človekovega dostojanstva, pravic in svoboščin.
Iz pravilnika IHR bi po novem predlogu iz 3. člena črtali nadvse pomembno določilo, ki nas je doslej varovalo pred zlorabami in ki navaja, da je treba ob kakršnih koli ukrepih spoštovati »človekovo dostojanstvo ter temeljne človekove pravice in svoboščine«.
*Ob razglasitvi izrednega stanja bi imel WHO pravico, da od držav članic zahteva uvedbo poljubnih zdravstvenih ukrepov.
Sem spadajo testiranje, preventivni pregledi, preventivno jemanje zdravil, cepljenje, zdravljenje, karantena, spremljanje stikov med ljudmi ipd. (člen 18.), kar bi ljudem odvzelo tudi temeljno pravico do svobodnega odločanja o posegih v svoje telo.
*Generalnemu direktorju WHO bi novi pravilnik IHR dodelil pravico do določanja vrste in obsega proizvodnje medicinskih sredstev v vsaki državi članici ter do njihovega razporejanja in doniranja ‒ brez soodločanja države (člen 13a).
To se nanaša tudi na gradnjo infrastrukture (infrastruktura na vstopnih točkah v države, objekti za delovanje izredno povečanega birokratskega aparata WHO …). Sodelovanje držav pri tem bi bilo obvezno (aneks št. 10). Ogromna finančna sredstva naj bi bila namenjena za gradnjo urgentnih farmacevtskih centrov in bolnišnično-industrijskih centrov, za katere pa niso pojasnili, čemu naj bi sploh služili ‒ ob hkratni odsotnosti sleherne pravne odgovornosti farmacevtskih podjetij (člen 44a).
*Uvedba globalnega digitalnega zdravstvenega potrdila, brez katerega ne bi bilo mogoče sodelovati v javnem življenju in se prosto gibati (členi 18, 23, 24, 27, 28, 31, 35, 36 in 44 ter aneksa št. 6 in 8).
Predvidena je tudi nadgradnja v digitalno identitetno potrdilo, ki bi omogočalo popoln digitalni nadzor nad slehernim posameznikom. Z novimi pravili bi bilo odpravljeno tudi varovanje osebnih zdravstvenih podatkov (45. člen).
*Popolna cenzura.
Z njo bi WHO dobil ekskluzivno pravico do določanja, katere informacije so resnične in katere ne, pa tudi do odločanja o tem, katere informacije je dovoljeno širiti in katerih ne (aneks št. 1, stran 36 in člen 17). S temi določili bi bile popolnoma poteptane svoboda govora, svoboda izražanja, pravica dostopa do informacij javnega značaja in pravica do obveščenosti, medicina pa bi postala dogma.
Zadnje je nadvse škodljivo, saj je dvom temelj znanosti. Zgolj svobodna, odprta in konstruktivna kritična razprava različno razmišljajočih strokovnjakov lahko prispeva k razvoju medicine in znanosti. Predlog novega pravilnika predvideva celo kaznovanje vseh, ki bi izrazili dvom v stališča in smernice WHO (člen 44, stran 23). Za zagotovitev tako obsežne cenzure so predvidena ogromna finančna sredstva.
*Novi predpisi bi WHO dali pravico, da bi narekoval vse strokovne smernice, ki bi se jim morali podrediti tako zdravniki kot bolniki.
To pomeni, da bi WHO zdravnikom odvzel strokovno avtonomijo (aneks št. 1, stran 32), kar je povsem nedopustno. To se je pod pritiskom politike dogajalo že v času uradne pandemije covida-19, ko se je po vsem svetu diskreditiralo in celo kazensko preganjalo številne zdravnike, ki so zagovarjali načela profilakse, zgodnjega zdravljenja in zdravljenja s preverjenimi zdravili, ki so v uporabi že desetletja.
(Viri: https://www.who.int/about/funding?, https://open.who.int/2020-21/contributors/overview/vcs)
Menimo, da so mediji dolžni odpirati prostor za javno razpravo, kajti interes javnosti vsekakor obstaja. To dokazuje tudi javni poziv, ki nasprotuje sklenitvi Globalnega sporazuma s Svetovno zdravstveno organizacijo ‒ podpisalo ga je že več kot 23.400 državljanov Slovenije. Prva podpisnika tega poziva sta odvetnik Domen Gorenšek in ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, med njimi pa je tudi več mednarodno uglednih pravnikov, šest sodnikov, deset odvetnikov ter številni akademiki in zdravniki.
Prizadevamo si, da bi bili državljani Slovenije seznanjeni s predvidenimi mednarodnimi zavezami Slovenije do WHO, ki jih predstavniki države – daleč od oči javnosti, vendar v našem imenu – celo podpirajo. Državljani Slovenije imamo pravico zahtevati popolno transparentnost ter zavezo slovenskih političnih predstavnikov in delegatov, da brez široke javne podpore ne bodo podpisali ničesar, kar bi nas ali našo državo kakor koli pravno zavezovalo ter nam jemalo svobodo odločanja ali celo nacionalno suverenost in ustavno zagotovljene pravice državljanov. Odgovorni se morajo zavedati, da za take odločitve nimajo mandata.
Celotni prispevki in dostop do vseh virov so na voljo na www.slovenskizdravniki.si.
Preberite tudi:
WHO-jev »pandemijski sporazum« in spremembe IHR pravilnika – pot v medicinsko diktaturo?
Bo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nova svetovna vlada?
Spremembe Mednarodnega zdravstvenega pravilnika
