Hrano je vse težje kupiti!

5306
Indoor hydroponic vegetable plant factory in exhibition space warehouse. Interior of the farm hydroponics. Vegetables farm in hydroponics. Lettuce farm growing in greenhouse. Concrete floor. 3D render

Kupite lahko veliko mašil in polnil, prava živila, taka, ki vas bodo v resnica nahranila, pa vse težje. Pri tem nimam v mislih le vse večje količine pesticidov in drugih nevarnih kemikalij, za katere izvemo vsak dan, ki pa smo jih predtem že pojedli. To je še najmanj, kar bi morali vedeti.

V letih, ko je večina ljudi odkrivala lepote interneta, družbenih omrežij, neskončnih programov na TV-zaslonih in videoigric, je v ozadju potekal tihi prevzem celotne prehranske verige.

Hrana v rokah korporacij?

Ali ste vedeli, da že skoraj vsako četrto seme na tem planetu prihaja iz korporacije Bayer/Monsanto? Ali ste vedeli, da zgolj tri podjetja na tem planetu obvladujejo skoraj ves komercialni reproduktivni material, namenjen živinoreji? Da šest korporacij obvladuje 72 odstotkov celotnega trga veterinarskih zdravil – in da so že odločena, da bodo odslej na živalih na veliko uporabljala cepiva mRNA? Tudi trg pesticidov je v rokah peščice korporacij. In ker so vse med seboj tesno povezane, med njihovimi lastniki pa najdemo iste sklade, lahko rečemo, da je tihi prevzem kmetijstva že v polnem zagonu.

Strategija zastrupi, hipnotiziraj, deli in vladaj se odlično obnese. Tudi statistike potrjujejo, da se inteligenčni količnik celotne populacije iz leta v leto znižuje. Otrok z inteligenčnim količnikom, s katerim bi ga nekoč uvrstili v šolo s prilagojenim programom, je dandanes povprečen. Zanimivo je da splošni padec inteligenčnega količnika opažajo tudi pri otrocih staršev z visokim inteligenčnim količnikom.

To je potrdila tudi norveška raziskava iz leta 2018. V njej so primerjali teste vojakov iz obdobja med letoma 1970 in 2018. Ugotovili so splošen padec inteligenčnega količnika – ne glede na to, iz kakšnih družbenih slojev so izhajali vojaki in kakšna je bila njihova izobrazbena raven. Podobne izsledke so prinesle raziskave, opravljene v ZDA, Avstraliji, na Danskem, v Veliki Britaniji, na Švedskem in v nemško govorečih državah. Toda zanimivo je, da so se tovrstni rezultati od leta 1932 do devetdesetih let 20. stoletja nenehno izboljševali: inteligenčni količnik je naraščal za tri do pet točk na desetletje, zatem pa se je krivulja obrnila navzdol.

Zakaj smo vse neumnejši?

Uradna znanost si ne upa s prstom pokazati na najočitnejšega krivca. Toda neodvisni znanstveniki v zvezi s tem niso v dvomih. Količina toksinov ki se kopičijo v okolju, visoko procesirani hrani, novih materialih in posledično v naših telesih, udarja tudi na možgane. Vse bolj nezdrav življenjski slog očitno vodi v »idiokracijo«, kot je to pred leti poimenoval zanimiv futuristični film. Bolj ko smo zastrupljeni, slabše dojemamo, kaj se nam dogaja.
Zato ljudje – ki so vmes postali zgolj potrošniki – niti ne razumejo, da je dogajanje, povezano s kmetijstvom, kakor koli povezano z njimi. Saj vendar ne potrebujejo kmetijskega pridelka – želijo čips iz vrečke, sladko ploščico, pašteto … in mislijo, da vse to zraste na prodajnih policah.

Kaj je ostalo od suverenosti?

Sloveniji je od domačih trgovinskih mrež ostal zgolj Jager. O vsem, kar bo na policah drugih trgovin, bodo odločali interesi lastnikov iz drugih držav. Suverena država, ki jo morajo hraniti drugi? Suverena država, ki v blagovnih rezervah nima niti enega semena, iz katerega bi lahko kaj pridelali?

V Sloveniji je že zdaj na policah 80 odstotkov uvoženih prehranskih izdelkov. Zdesetkali so se tudi naši predelovalni obrati. To pomeni, da smo kot dežele tretjega sveta: poceni izvažamo surovine, iz katerih drugi kujejo dobičke.

Dejanska cena hrane

Če morda niste vedeli: v živilskem izdelku, ki ga kupite, ima cena surovine 7-odstotni delež. Vso »dodano vrednost« ustvarijo in si jo prilastijo drugi – tisti, ki jo predelujejo, pakirajo, prevažajo, skladiščijo, prodajajo in preprodajajo ter oglašujejo. Kmet pšenico pridela za 20 centov za kilogram. Večina kruhov, ki prevladujejo v ponudbi (in ki niso namenjeni zgolj temu, da košarica ohranja statistično nižjo ceno), pa stanejo od 2,8 do 4,8 evra. Pri tem velja vedeti, da za kilogram kruha potrebujemo približno 0,6 kilograma moke.

Povsem jasno je, kdo v prehranski verigi dobi premalo in kdo preveč. Samoumevno je, da trgovci nenehno moledujejo za več lokalnih izdelkov, še samoumevnejše pa je, da se kmetu vse drugo izplača bolj, kot da svoj pridelek proda velikim sistemom. Prav zato neposredno povezovanje s kmeti postaja edini način preživetja– tako za kmetije kot za ljudi, ki želimo uživati živila in ne »polnil«. To obenem pomeni, da bomo morali tudi sami početi to, kar je doslej za nas počela prehrambna industrija: iz mleka si bomo morali sami pripraviti puding ali mlečni riž, iz moke speči kruh, iz sadja pripraviti kompot ali marmelado.

Doma pripravljena hrana

Liter kupljenega mlečnega riža stane 6 evrov, če pa ga iz kupljenega mleka in riža pripravimo sami, nas bo stal manj kot 2 evra. Liter kupljenega pudinga stane od 6 do 8 evrov, doma pripravljeni puding pa nas bo stal manj kot 2 evra. Čas priprave znaša borih 10 minut. Torej manj, kot ga zapravimo za nakup. Za najboljši domači kruh iz ekološke moke bomo na koncu odšteli vsaj trikrat manj, kot stane kruh v trgovini. Pri tem ne bomo prisiljeni zaužiti še gore dodatkov, ki so v njem zgolj zato, da je videti lepši in da dlje ostane svež, povrhu pa tak kruh hrani kvasovke v našem telesu in nam uničuje mikrobiom.

Matematika postane še bolj presenetljiva, če primerjamo cene gotovih jedi. Če za 15 evrov za kilogram kupite goveji golaž, vedite, da je v njem največ vode, kvečjemu tretjina govejega mesa, ostalo pa so čebula, maščoba, paradižnik, sol, arome, sladkor in ojačevalci okusa. Veliko boljšega si lahko privoščite, če ga skuhate sami. Stal vas bo od 5 do 6 evrov, le da bo neprimerljivo kakovostnejši. Če vam meso ni nujna sestavina, bo še lažje. Preden samodejno pomislite, da se ne izplača, seštejte še enkrat … Četudi boste morali golaž kuhati eno uro (in medtem zagotovo lahko postorite še kaj drugega), boste samo z eno uro priprave domače hrane prihranili 10 evrov ali celo več.

Če se namesto za vsakodnevno nakupovanje odločite, da boste samo enkrat na mesec kupili »strateške surovine«, bo že čas, ki ga boste prihranili z manj nakupi, zadoščal, da si boste lahko sami pripravili obroke vrhunske kakovosti.

»Zakaj tega nisem storila že prej?«

S temi besedami me je klicala prijateljica, ki mi sprva ni hotela verjeti na besedo, nato pa je mesec dni seštevala čas in stroške nakupov ter čas in stroške domače priprave. Ugotovila je, da je 20 odstotkov veliko lažje prihraniti, kot pa jih dodatno zaslužiti.

Pri tem seveda ne gre le za stroške. Seznam nečednosti, ki so dovoljene v prehranski industriji, je iz dneva v dan daljši. Sir brez mleka, lepljeno in barvano meso, rakci iz ostankov rib, ponarejena olja, umetno aromatizirane in obarvane buče, ki so na koncu videti in tudi dišijo kot gozdne jagode, rumena peciva, ki svojo barvo dolgujejo izključno umetnim barvilom, stabilizatorji, emulgatorji, ojačevalci okusa … Naša domišljija precej zaostaja za triki »umetnikov ličenja hrane«.

Četudi znate brati drobni tisk, je v njem vse manj koristnih informacij. Lepo prosim, naj mi nekdo razloži, kako naj si pomagam s podatkom, da je surovina prišla z območja EU in z območja zunaj EU? Podatke, ki si jih želim – ali je paradižnik pridelan v hidroponiki ali na zemlji, ali zelenjava vsebuje ostanke pesticidov, kdaj je bila hrana pridelana (namesto »uporabno do«), ali so bila jajca umetno obarvana … Tega na ovojnini ne morem prebrati.

No, prav zato že leta svojo energijo vlagam v to, da čim več pridelam, naberem in predelam sama. Pred leti je bilo na domačem krožniku le kakih 10 odstotkov tega, kar smo pridelali sami. Zdaj lahko rečem, da smo že pri 70 do 80 odstotkih. Torej je mogoče! Še posebno, če združimo moči, če si pomagamo ter izmenjujemo znanja in izkušnje, kot to počnemo v Društvu Samooskrbni.net.

Hrane NE PRIDELUJEJO, pač pa jo PROIZVAJAJO

Vse večji del tega, kar uživajo ljudje, ne prihaja iz narave, marveč iz tovarn hrane, ki s kmetijstvom nimajo veliko skupnega. Semena, ki so v rabi v hidroponiki in aeroponiki, so povsem drugačna od tistih, ki jih gojimo v zemlji.

Nihče še ne ve, kaj vnaša v telo z laboratorijsko pridelanim mesom ali z izdelki na osnovi žuželk. Nova gensko spremenjena semena, ki jim bodo predlagane evropske uredbe na stežaj odprla vrata, bodo za vselej spremenila hrano, ki prihaja iz prehranske industrije. Pri tem potrošniki niti ne bodo vedeli, da uživajo gensko spremenjene organizme, saj označevanje novih »genomskih tehnik« ne bo potrebno.

Cena udobja, ki pomeni, da zgolj odpremo usta, vanje pa pade gotovi izdelek, je čedalje višja. Potrošniki postajajo dobesedno zgolj in samo potrošniki.

Ko se boste enkrat prenajedli vsega, kar vam zapakirajo v prehranske izdelke, verjetno niti ne boste več imeli moči za ugotavljanje, kaj se vam dogaja. Ko črevesje ne deluje, stavkajo tudi možgani, zato ne pričakujte, da vam bodo takrat priskočili na pomoč.

Razmišljajte in se odločajte zdaj, dokler še imate možnost dojeti, kaj se dogaja – in se odločiti, kakšno življenje želite zase in svoje otroke.

Vsakič, ko odprete denarnico, s svojim denarjem glasujete, koga boste podprli in kdo bo imel v prihodnje odločilno moč. Razmislite o tem, dokler vam glava še deluje.


Preberite tudi:
Odgovorni smo za prihodnost svojih otrok
Nam bo uspelo rešiti prst?
Človek kot sodelavec narave?

Prejšnji članekNam bodo ugrabili semena?
Naslednji članekPečen losos na zelenjavni posteljici s prilogo in solato
Sanja Lončar že od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, ki raziskuje številne naravne rešitve za težave sodobnega človeka. Je urednica in soavtorica 23 knjižnih uspešnic, od katerih je 7 prevedenih v nemški jezik: Naravne rešitve za težave z virusi (2021), Samooskrba v praksi (2020), Kako do več energije (2019), Sveža zelenjava 365 dni v letu (2018), Zdravilna moč začimb za otroke (2018), Naravne rešitve za bolečine (2018), Kako ohraniti možgane (2017), Uravnajte ščitnico (2017), Ščepec ustvarjanja (2016), Naravne rešitve za radiacijo (2016), Konec zgage in ostalih želodčnih težav (2016), Adijo prehladi (2016), Ščepec vedenja (2013), Ščepec rešitve (2012) ... Deluje kot predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Predava in vodi seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem v Avstriji in Nemčiji. Vodi tudi informacijsko središče Zazdravje.net in izobraževalni portal Delavnice.zazdravje.net ter ureja tiskano glasilo Zazdravje.net.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj