Silicij – naravni zaveznik pri razstrupljanju aluminija

Kopičenje aluminija lahko vodi do številnih težav, vključno tistih, povezanih z možgani. Silicij dobro veže aluminij, zato ga mnogi uvrščajo med pomembne elemente za čiščenje telesa. A dobro je vedeti, da ni vseeno, kakšen silicij izberemo za podporo čiščenja aluminija, nakopičenega v telesu.

Težava z aluminijem 

Mehanizmov, prek katerih aluminij zastruplja telo, je veliko. Zavira na primer encimsko aktivnost in graditev telesnih beljakovin. Povzroča oksidativni stres, motnje v delovanju nukleinskih kislin in spremembe v prepustnosti celičnih membran. Aluminij zato povezujejo s številnimi težavami in obolenji, med drugim s sindromom kronične utrujenosti, pomanjkljivo mineralizacijo kosti, simptomi motenj avtističnega spektra, motnjami nastajanja krvi (povezanimi z železom) ter oksidativnim stresom v živčnem tkivu (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza).

Aluminij lahko prizadene številna tkiva in organe. V raziskavi Aluminum Poisoning with Emphasis on Its Mechanism and Treatment of Intoxication. Mehrdad Rafati Rahimzadeh et al lahko natančneje pogledate, kako aluminij škodi možganom, obščitnici, mišično-skeletnemu sistemu, kostnemu mozgu, tvorbi krvi, jetrom in pljučem.

Kako aluminij pride v telo?

Aluminij je vseprisoten. V telo med drugim pride prek prebavil, pljuč in kože. 

Najdemo ga v zraku, tudi kot posledico industrijskih izpustov pri proizvodnji predmetov iz aluminija (koles, vrat, oken, bojlerjev, posod, folij pa tudi izdelave papirja, zaščit proti gorenju, barvil, pesticidov …). Nadalje zaradi procesa izgorevanja premoga, rudarjenja, sežiganja odpadkov, izpušnih plinov motornih vozil in geoinženiringa. 

Prisoten je tudi v pitni vodi in hrani. V vodi ga med drugim najdemo zaradi čistilnih naprav, ki lahko aluminij uporabljajo pri procesu čiščenja vode. 

Na to, koliko aluminija bomo s hrano zaužili, vpliva več dejavnikov.

Najmanj naj bi ga zaužili z nepredelanimi živili, več s predelanimi. Aluminij se namreč uporablja kot prehranski aditiv. Uporabljajo ga za ohranjanje sipkosti praškastih surovin (moke, predelane soli …), kot vzhajalno sredstvo za pekovske izdelke (kruh, sladice, keksi …), kot emulgator v proizvodnji mlečnih izdelkov (zlasti sirov), kot sredstvo za ohranjanje čvrstosti (na primer kisih kumaric), v pijačah pa kot sredstvo proti strjevanju. 

Če so zaužita živila tretirana s herbicidom glifosat, bomo več aluminija, ki pride v prebavila, vsrkali globlje v telo. Raziskave razkrivajo, da glifosat veže aluminij, zato ta skupaj z njim potuje prek stene prebavil v telo.

Določena rastlinska hrana bolj kopiči aluminij kot druga. Problematični so zlasti kakav, kavna zrna, čaj (aluminij se kopiči v starejših listih) in številne začimbe. Čeprav določene rastline bolj kopičijo aluminij kot druge, pa na vsebnost vpliva tudi okolje, kjer rastejo. Vpliva na primer kislost tal – bolj kot so tla kisla, več aluminija rastline vsrkavajo – ter s kakšno vodo jih zalivajo. Povprečno lahko v bananah iz Španije najdemo 32,8 miligrama aluminija na kilogram, v tistih iz ZDA pa 0,4 miligrama na kilogram (Soni et al. 2001; González-Weller et al. 2010).

Če hrano pripravljamo (lonci, odporni proti prijemanju hrane), shranjujemo, prenašamo v alu posodah, je lahko končna vsebnost aluminija, zaužitega z živilom, še večja. Ta se sprošča tudi iz peki papirja, alu folije, s katero ovijamo hrano, pa tudi iz konzerv (pijače iz alu konzerv vsebujejo od petkrat do sedemkrat več aluminija kot tiste iz steklenic), aluminijastih vrečk, v katerih so zapakirana številna živila itd. Aluminij iz naštetih površin najlažje prehaja v hrano, če pride v stik s kislim ali slanim. 

Prek kože vstopa v telo tudi s številnimi kozmetičnimi izdelki. Aluminij med drugim služi kot metalno barvilo v ličilih za ustnice, barvilih za ličenje oči in drugje. V kremah za zaščito pred UV-žarki se uporablja kot ovoj za titanijev dioksid. Najdemo ga tudi v dezodorantih in zobnih kremah. 

Aluminij pa v telo pride tudi z zdravili, na primer z antacidi. Raziskovalci svarijo pred uporabo farmacevtskih pripravkov, ki za pospeševanje učinka uporabljajo aluminij. Kajti aluminij, ki ga vnesemo v telo mimo prebavnega trakta (parenteralno), to je neposredno z injiciranjem v mišico ali žilo, zaobide imunsko obrambo telesa in je zato precej bolj škodljiv. Obenem ugotavljajo, da lahko z aplikacijo enega odmerka v telo dobimo stokrat več aluminija, kot je predlagana dovoljena količina za ta način aplikacije.

Svetovna zdravstvena organizacija za maksimalni odmerek aluminija, zaužitega skozi prebavila, predlaga en miligram na kilogram telesne teže. Za parenteralno aplikacijo pa je znanstvena skupnost predlagala 0,01 miligrama na kilogram telesne teže. Da bi se izognili morebitnim težavam zaradi kopičenja aluminija, če se takšni aplikaciji ni mogoče izogniti, je dobro poskrbeti za uživanje čistilcev aluminija pred in po parenteralnem prejetju takšnega farmacevtskega pripravka.

Silicij kot čistilec aluminija

Kosti, sklepi, koža, lasje, nohti, vezivno tkivo, krvne žile, zunajcelični matriks … so tkiva, katerih zdravje je odvisno tudi od silicija, seveda če ga zaužijemo dovolj. Poleg tega, da silicij sodeluje pri presnovi in delovanju imunskega sistema, telo podpira še pri razstrupljanju. Silicij zelo dobro kelira – veže aluminij. Z njim tvori aluminij-silikatne komplekse, kar pripomore k lažjemu izločanju aluminija iz telesa z urinom. Vlogo naj bi tako imel pri izločanju že prisotnega aluminija iz telesa pa tudi pri preprečevanju vstopanja aluminija iz prebavil v telo. Uživanje silicija zato lahko vpliva na zmanjšanje obremenjenosti telesa z aluminijem in posledično na preprečevanje in potencialno zmanjšanje oksidativnega stresa.

Viri silicija in dnevne potrebe

Čeprav dnevne potrebe za silicij uradno še niso določene, raziskovalci menijo, da bi ga bilo dobro dnevno zaužiti od 20 do 30 miligramov. Med dobre prehranske vire silicija sodijo temno zelena listnata zelenjava (zelje, regratovi listi, zelena solata, listi zelene …), kalčki alfa alfa, kumare, bela čebula, redkev, gomolji zelene, rdeča pesa, krompir, hren, topinambur, šparglji, artičoka, ječmen, oves, proso, banane, zelene banane, pomaranče, jabolka, češnje, grozdje, rozine, breskve, sončnična in bučna semena, rjavi riž, mandlji, arašidi, brezalkoholno pivo (ječmen in hmelj), koprive, čaj njivske preslice ter voda, bogata s silicijem.

Po 40. letu starosti se telesne rezerve silicija počasi praznijo, zato je dobro telesu zlasti po tem obdobju ali pa že prej pomagati s prehranskimi dopolnili. To je še posebej pomembno, če želimo telo zaščititi pred kopičenjem aluminija oziroma ga razbremeniti, če je že nakopičen. Za podatek, koliko silicija dopolnjevati, je v pomoč občasno testiranje vsebnosti silicija in aluminija v telesu. Vpogled v to in tudi stanje drugih mineralov, vitaminov ter toksičnih kovin vam na primer omogoča testiranje SoCheck.

Silicij za čiščenje v telesu nakopičenega aluminija

Raziskave uživanja silicija kažejo, da ta lahko kelira in čisti tudi aluminij, ki je že v telesu. Po vezavi z njim se izloča iz telesa z urinom. Tako opažajo, da se koncentracija aluminija v telesu zmanjšuje (na primer merjeno v laseh), v urinu pa povečuje. V raziskavi 150-dnevnega uživanja 5 miligramov silicija na vsakih 12 ur se je vsebnost silicija v laseh povišala za 6,4 %, vsebnost aluminija pa znižala za 4–7 %. Zaradi omenjenih vplivov so silicij predlagali kot alternativo za preprečevanje in nadzor nevrodegenerativnih bolezni, povezanih s kopičenjem aluminija v živčnem sistemu. Najbolj biorazpoložljiva za sistemsko čiščenje nakopičenega aluminija naj bi bila posebna oblika silicija. To je monometilsilanetriolna oblika silicija oziroma MMST (najdemo jo v pripravku G7 Original organski silicij).

Razlike med silicijevimi pripravki

Za učinkovito sistemsko čiščenje nakopičenega aluminija iz telesa je smiselno izbirati med silicijevimi pripravki, ki so najbolj biološko uporabni. Tako jih bo telo zlahka vsrkalo iz prebavil in uporabilo za sistemsko čiščenje. Posebna težava silicija v prehranskih dodatkih je, da se lahko hitro veže v skupke molekul – polimerizira ali pa se veže z drugimi elementi. To mu med drugim otežuje vsrkavanje v telo in s tem sistemsko čiščenje aluminija, zato je dobro izbirati pripravke z nevezanim, nepolimeriziranim silicijem.

Takšne so monometilne oblike silicija. Če so delci monometilnega silicija dovolj majhni, kot je to pri monometilsilanetriolni obliki – MMST, ki jo je razvil Francoz Loïc Le Ribault, zlahka vstopajo v celice in odstranjujejo strupe znotrajcelično. V raziskavi iz leta 2009,⁽¹⁾ v kateri so primerjali biorazpoložljivost silicija iz hrane in tovrstnih prehranskih dodatkov, so ugotovili, da ima med prehranskimi dodatki monometilsilanetriolna (MMST) oblika največjo biološko razpoložljivost. V raziskavi iz leta 2015,⁽²⁾ v kateri so primerjali stopnjo absorpcije različnih prehranskih dopolnil s silicijem, pa so ugotovili, da pripravki proizvajalca Silicium Spain Laboratories močno izstopajo. Absorpcija teh je bila dvakrat višja od ortosilicijeve kisline, stabilizirane s holinom (ChOSA), osemkrat višja od magnezij-trisilikata in kar 35-krat višja od koloidnega silicija.

Viri:
(1) (The comparative absortion of silicon from different foods and food supplements. Sripanyakorn S et al.)
(2) (Silicon bioavailability from different formulations of oral products. Boqué N et al.)

Preberite tudi:
Organski silicij – pomemben gradnik kolagena
Razstrupljanje – ključ do boljšega počutja