Digitalno kmetovanje – rešitev ali konec kmetijstva?

120
Drones used in agriculture soar above sweet corn fields spraying fertilizer. Drones are used by smart farmers in a variety of sectors, including research, analysis, terrain mapping, and smart technology firms.

Nakopičene težave v kmetijstvu naj bi rešila digitalizacija. Umetna inteligenca naj bi namesto kmeta pregledovala polja, na osnovi vremenske napovedi predlagala vrsto ukrepov, z droni škropila in gnojila točno tiste rastline, ki to potrebujejo, namakanje pa bi določala po individualnih potrebah.

Tudi v živinoreji, naj bi pametna tehnologija s prepoznavo obraza identificirala vsako žival, ji nenehno merila temperaturo, sledila njenemu gibanju, tehtala, koliko je posamezna žival pojedla in popila, ter takoj obveščala, če bi zaznala znake bolezni. Zveni obetavno?

Da bi lahko uporabili vso to pamet, so seveda potrebne tolikšne investicije, da si lahko takšen pristop privoščijo le ogromni rastlinjaki, farme ali kmetije, ki presegajo vse, kar smo bili do sedaj vajeni gledati.

Kaj pa manjše kmetije?

Za snovalce naše prihodnosti so majhne kmetije preteklost. Globalni svetovni trendi kažejo na nesluteno kopičenje kapitala in kmetijske proizvodnje v vse manjšem številu rok. Kriza v oskrbovalnih verigah, ki jo je povzročila pandemija, je uničila številne majhne kmetije in utrla pot novim tehnologijam. Na stotine tisočev majhnih kmetij je v zadnjih letih izginilo, hkrati pa so nastali novi giganti na področju živinoreje, hidroponike, aeroponike …

Bodo podatki kmeta rešili ali uničili?

Kot navaja poročilo »Baroni hrane«, je svetovni trg prehrane v rokah peščice novih »baronov«, ki imajo prvič v zgodovini človeštva takšno koncentracijo moči in vpliva. Z vsiljevanjem digitalizacije kmetovanja bodo dobili še tisto, kar jim manjka: možnost, da pokukajo na vsako dvorišče in vsako njivo ter ugotovijo, kaj bi se jim še splačalo pobrati, kupiti, odvzeti …

Podatki, s katerimi kmetom obljubljajo rešitve, lahko dejansko pahnejo kmete v nove težave. Traktor ali dron, ki je opremljen s senzorji za spremljanje rasti, bo svojim šefom (to pa ni kmet, temveč korporacija, ki je omogočila takšen nadzor) ves čas pošiljal informacije s terena. In kmet ne bo imel vpliva na to, kam bodo romali ti podatki. Špekulanti na borzah bodo lahko že pred žetvijo točno vedeli, koliko katerega pridelka bo. Nepremičninska in zavarovalniška podjetja bodo lahko vedela, katere njive so bile tudi v času suše najmanj prizadete, katere poplavljene, kje je klestila toča.

V vrsti za podatke, seveda, čakajo tudi ministrstva za kmetijstvo in finance, ki bodo končno imela v rokah orodje, da obdavčitev po hektarju zamenjajo za veliko bolj natančne izračune, ki omogočajo obdavčitev vsega, kar bo pridelano.

Digitalizacija bo olajšala delo tudi nepridipravom

Kaj se bo zgodilo, če bo kdo izkoristil dron, da namesto koristnega pripravka ciljano raztrosi nekaj, kar bi škodovalo konkurentu? Prava bolezen, raztrošena neposredno po toči ali v času obilnega deževja, lahko omogoči veliko konkurenčno prednost drugemu proizvajalcu.

Če se kakšna korporacija odloči, da bi rada kupila kakšen večji kos zemljišča, bi bilo prav priročno, če pred tem nekaj let pridelek na teh njivah propade in se pripravljenost za prodajo zato močno poveča …

Korporacije, ki proizvajajo opremo, se zavedajo, da bodo podatki nove kokoši, ki nosijo zlata jajca. Zato največji ponudnik mehanizacije John Deer ne prodaja več traktorja, temveč v pogodbi navaja, da je kupec z nakupom dobil le pravico do uporabe njegove tehnologije. Lastnik programske opreme in vseh zbranih podatkov pa ostaja korporacija. Vsak poskus kmeta ali nepooblaščenega serviserja, da bi sam servisiral opremo, se šteje kot ilegalen.

Zaradi takšne prakse je po svetu vzniknilo Gibanje »Right to repair« ali Pravica do popravila, kjer nezadovoljni kupci zahtevajo dejansko lastništvo nad opremo in pravico, da samostojno odločajo o tem, kaj bodo z njo počeli.

Podatki so velik posel in za korporacije hkrati bližnjica, da posežejo tudi po tistem, kar jim je bilo do sedaj nedosegljivo. Spremljajo lahko rast vsake kulture, ocenijo tudi karakteristike semenskega materiala, ki ni njihov (npr. tradicionalna semena) – lahko pa to postane, če ga vzamejo v roke ter »malo dodelajo« in patentirajo.

Amazon ima že danes največji delež svojih prihodkov od oddaje prostora na svojih strežnikih. Z digitalnim kmetovanjem pa se potrebe povečujejo do neslutenih razsežnosti, saj največji najemniki prostora na strežnikih postajajo prav agro-tehnološka ter vsa z njimi povezana podjetja, ki bodo zbrane podatke analizirala, tržila in na njihovi osnovi razvijala nove produkte.

Veliki proizvajalci mehanizacije, kot je John Deer, že danes zaposlujejo več softverskih inženirjev kot mehanikov. Vsi hitijo tudi s povezovanjem dobaviteljskih verig, saj ni vseeno, katero seme, škropivo ali gnojilo bo kmetu predlagala umetna inteligenca.

Ali obstaja izhod iz digitalne mreže?

Kmetije, ki so že globoko zadolžene in ujete v igro korenčka in palice z državnimi subvencijami, nimajo veliko manevrskega prostora. Če bodo želeli kakšen denar od države, bodo morali pristati na pravila igre, ki so jih državam podtaknili lobisti korporacij. Te so svoje interese po neomejenem nadzoru zapakirale v čudovite zelene obljube o reševanju sveta s pomočjo digitalnih tehnologij. Birokratom pa so ponudili to, kar si ti najbolj želijo – še eno orodje nadzora in več denarja za državne blagajne.

Bo kakšen kmet lahko rekel, hvala, ne rabim drona, da mi pove, koliko je moja zemlja vlažna in kakšen je odstotek kaljivosti semena, ki sem ga posejal? Hvala, sam znam videti, ali je moja krava zdrava, in znam ukrepati ter rastline okrepiti z domačimi pripravki, čaji, efektivnimi mikroorganizmi?

To bo zmogel le svoboden kmet, ki svojo kmetijo čuti, gleda, tipa … in ne dela za trg, temveč za ljudi, ki jih pozna in mu bodo stali ob strani v dobrem in slabem.

Kot vidite, na prelomni točki niso le kmetje, temveč vsi, ki smo do sedaj imeli hrano za nekaj samoumevnega.


Preberite tudi:
Kako kriptovalute uničujejo naravo
Potrpljenje vrtičkarjev na preizkušnji

Vas zanima samooskrbno sodelovanje s somišljeniki? Pridružite se Društvu za celostno samooskrbo Samooskrbni.net!

Prejšnji članekVam je hrana še vedno samoumevna?
Naslednji članekPoplave so odplavile tudi riž!
Sanja Lončar že od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, ki raziskuje številne naravne rešitve za težave sodobnega človeka. Je urednica in soavtorica 23 knjižnih uspešnic, od katerih je 7 prevedenih v nemški jezik: Naravne rešitve za težave z virusi (2021), Samooskrba v praksi (2020), Kako do več energije (2019), Sveža zelenjava 365 dni v letu (2018), Zdravilna moč začimb za otroke (2018), Naravne rešitve za bolečine (2018), Kako ohraniti možgane (2017), Uravnajte ščitnico (2017), Ščepec ustvarjanja (2016), Naravne rešitve za radiacijo (2016), Konec zgage in ostalih želodčnih težav (2016), Adijo prehladi (2016), Ščepec vedenja (2013), Ščepec rešitve (2012) ... Deluje kot predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Predava in vodi seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem v Avstriji in Nemčiji. Vodi tudi informacijsko središče Zazdravje.net in izobraževalni portal Delavnice.zazdravje.net ter ureja tiskano glasilo Zazdravje.net.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj