Norost ali načrtno preoblikovanje plodnosti?

301
Cultured meat concept, a laboratory setting presents a petri dish nurturing lab-grown meat, promising sustainable food solutions. Generative AI

»Saj to je povsem noro!«
»Popolnoma se jim je zmešalo.«
»Zagotovo so pijani, zadeti …«

Na družbenih medijih je vse polno tovrstnih komentarjev in zgražanja nad sodobnimi tehnologijami, s katerimi naj bi znanost reševala naš lepi planet, vendar tudi nad novimi družbenimi trendi, ki jih srečujemo na slehernem koraku.

Vse to, kar vidimo kot tisoč in eno ločeno norost – popolna spolna zmeda, tiskano meso, razmnoževanje rastlin iz celičnih tkiv, nove genomske tehnologije v semenarstvu, nova genska cepiva v živinoreji in tudi »človekoreji« … – ima skupni imenovalec. Krešimir Mišak je to zelo lepo pojasnil v svojih knjigah in oddajah, tistim pa, ki imate radi moje strnjene povzetke, naj povem, da bi utegnil biti skupni imenovalec vsega naštetega – preurejanje družbe po modelu čebelnjaka.

Družba kot čebelnjak

Tisti, ki čebelarijo, vedo, da se lahko iz istega jajčeca razvije trot, delovna čebela ali pa čebelja kraljica – matica. Izbrano jajčece, ki ga bodo čebele hranile z matičnim mlečkom, se bo oblikovalo v matico – večjo, močnejšo in plodno, ki bo druge čebele preživela za kar nekajkrat. Kot vidite, sta moč in zmogljivost tesno povezani s tem, kdo dobi kakšno hrano.

Toda družba ne potrebuje veliko matic, potrebuje pa veliko čebel delavk, zato se jih že od jajčeca naprej – tudi z izbiro hrane – pripravlja za dodeljeno nalogo. Tudi družba, ki se že oblikuje pred našimi očmi, je čedalje bolj razdeljena na samooklicano elito na eni strani ter zgarane čebele in trote na drugi.

Prva se ukvarja z vladanjem in ohranjanjem svoje večne mladosti, za kar potrebuje najboljše, kar lahko ponudi ta planet. Za delavski razred in trote pa bi bilo res škoda porabljati sestavine, ki preveč krepijo energijo in duhovne moči, zato jih raje hranijo z raztopljenim sladkorjem. Tudi nadzor naraščaja v čebelnjaku je v domeni matice; kratka miselna pot od te prispodobe do stvarnih sanj »elite«, da bi nadzirala rojstva, ne ne zahteva kaj prida domišljije.

Nevarna presenečenja

Dokler sta mati in oče še pomembna, so tudi rojstva naravna in ob vsej pestrosti genov pogosto kak genij nastane celo tam, kjer bi ga najmanj pričakovali. V kakšni revni vasi se skoraj nepismenim staršem rodi kak Nikola Tesla ali revolucionarni duh, ki pozneje meša štrene oblastem … Takšnih presenečenj si v čebelnjaku ne želijo. Če pa se to počasi prestavlja iz naravnega konteksta v proizvodnjo otrok po naročilu – gensko dodelanih, z jamstvom, da bodo brez napak, in z dodatno možnostjo, da vnaprej izberete barvo oči, glasbeni talent ali kak drug »priboljšek« –, že lahko zaslutimo družbo jutrišnjega dne.

Naraščajočo neplodnost nam predstavljajo kot pridobitev. Kot svobodo izbire. Še tisti, ki so biološko sposobni za razmnoževanje, se zavoljo svobode izražanja denimo odločijo spremeniti spol in izkušati različne odtenke spolnih usmeritev. »Zakaj bi sploh imeli otroke, če lahko uživate v samskem življenju!« nam sporočajo dokumentarci in medijske objave. Celo poročite se lahko sami s sabo ali s svojim psom. Temu, kar bi nekoč veljalo za resno motnjo, dandanes pravimo svoboda izražanja. Vsakdo, ki ob tem trendu kar koli pripomni, je hipoma ožigosan kot ekstremist, netoleranten, zadrt …

Lahko bi pričakovali, da nam teh osemnajst let, kolikor urejam te novice, korporacije vsak teden pišejo grozilna pisma, vendar se to ne dogaja. Doslej smo edino jezno pismo dobili po objavi članka, v katerem smo izrazili kritično mnenje o spodbujanju otrok k spremembi spola. Posamezniki iz vrst skupnosti LGBT+ so očitno v preteklosti doživeli toliko frustracij, da se zdaj, opiti od svobode ter donacij skladov in fundacij (uganite, čigavih), ne zavedajo, da jih elite uporabljajo kot trojanske konje za rušenje družine ter osnovnih odnosov med moškim in žensko, na katerih je slonela tudi svoboda reprodukcije in vse, kar izhaja iz nje. Od svobode manjšine do teroriziranja množice je res kratka pot.

Reprodukcija pod vprašajem

Krava za oploditev ne potrebuje več vola. Tudi kokoš ne potrebuje več petelina. Zakaj bi bil torej samo človek odvisen od »omejitev narave«? Tako nekako se glasijo obljube za tretje tisočletje. Denar bo določal kakovost otroka, revni bodo sklenili svoj razvojni cikel in »izpadli iz igre«, evgenično naravnani misleci pa bodo po »mehki poti« dosegli svoje cilje. »Ne bomo vas ubili, samo vašo neplodnost bomo pospešili.«

Če vam še nikakor ni jasno, zakaj hoče ista oblast na eni strani ohranjati gozdove, očistiti zrak ter zaščititi metulje, ptice in človeško ribico, obenem pa ne nasprotuje gensko spremenjenim organizmom, spremembam spola, celičnemu mesu in pesticidom, ki najbolj grobo uničujejo človekov hormonski sistem, o tem začnite razmišljati v kontekstu depopulacije. Kemične obremenitve, ki prispevajo k sterilizaciji odvečnega ljudstva, so z zornega kota »elit« zelo priročne pri hitrejši obnovi zelenega planeta.

Boste kaj storili za svojo plodnost in svobodno izbiro svojih potomcev? Da boste ostali »starokopitni«, naravni in svobodni, lahko storite še marsikaj. Toda to zahteva razumevanje, napor in doslednost. Tri pogoje, ki za vse več ljudi postajajo »misija nemogoče«.


Kloniranje domačih živali v soseščini

Kot poroča portal 24ur.com, kloniranje postaja nekaj vsakdanjega tudi v Evropi. Na Kitajskem in v ZDA že nekaj časa omogočajo kloniranje hišnih ljubljenčkov. Francoski znanstvenik Pellay je v Splitu odprl prvo tovrstno kliniko na naši celini. Klonirajo mačke, pse in konje. Za psa je treba odšteti 50.000 evrov, za konja 85.000 evrov. Proces traja približno pol leta, do zdaj pa so pridobili več kot petdeset strank iz vse Evrope.

Pes in mačka po genski plati nista prav nič bolj zapletena kot človek, zato bomo takoj, ko se nam bo »obnavljanje« svojih hišnih ljubljenčkov zazdelo nekaj normalnega, hitro preskočili na idejo, da bi lahko tudi otroka, moža ali ženo preprosto zamenjali za mlajši model ali pa si dali izdelati svojo kopijo za »rezervne dele«.

Dobrodošli v tretjem tisočletju.


Preberite tudi:
Alfred Vogel o napredku tehnologije
Kdo bo patentiral umetno sonce?
Digitalno kmetovanje – rešitev ali konec kmetijstva?

Prejšnji članekŠe ena stresna sezona na vrtu?
Naslednji članekKoprivni polpeti
Sanja Lončar že od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, ki raziskuje številne naravne rešitve za težave sodobnega človeka. Je urednica in soavtorica 23 knjižnih uspešnic, od katerih je 7 prevedenih v nemški jezik: Naravne rešitve za težave z virusi (2021), Samooskrba v praksi (2020), Kako do več energije (2019), Sveža zelenjava 365 dni v letu (2018), Zdravilna moč začimb za otroke (2018), Naravne rešitve za bolečine (2018), Kako ohraniti možgane (2017), Uravnajte ščitnico (2017), Ščepec ustvarjanja (2016), Naravne rešitve za radiacijo (2016), Konec zgage in ostalih želodčnih težav (2016), Adijo prehladi (2016), Ščepec vedenja (2013), Ščepec rešitve (2012) ... Deluje kot predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Predava in vodi seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem v Avstriji in Nemčiji. Vodi tudi informacijsko središče Zazdravje.net in izobraževalni portal Delavnice.zazdravje.net ter ureja tiskano glasilo Zazdravje.net.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj