V vročem poletju se kaj lahko zgodi, da bo rastlina iz rastlinjaka ali sobna rastlina, ki jo bomo postavili na sonce, propadla. Takšnih razočaranj ne bomo doživeli, če se zavedamo moči sončnega sevanja. Sestavljajo ga različni žarki, pravzaprav snop žarkov, podoben kablu iz različnih žic; vsaka žica ima drugo frekvenco, drugo barvo.
Kompleks sončnih žarkov ima velik vpliv na rastline, živali in ljudi. To si lahko upodobimo z napetostjo v voltih. Če naravnamo en aparat na 380 voltov, nato pa še enega na 220 voltov, nastane presežek napetosti, ki ustvarja toploto in lahko pri daljšem trajanju povzroči opekline.
Takšen uničevalen vpliv ima lahko tudi sonce na bolne rastline, ker jim – povedano v prispodobi – napetost med boleznijo pade. Sončna energija naj bi rastlini pomagala, pa jo uniči. Poškodovane, črvive ali od žuželk napadene rastline žive dlje, če niso izpostavljene močnemu sončnemu sevanju – zanje je bolje, če jih sploh ne izpostavljamo neposrednemu soncu.
Zdi se, da živali nagonsko poznajo učinke sonca, saj bolnih živali nikoli ne vidimo ležati na soncu. Previdno se mu izogibajo in počivajo v senci. Tudi človek bi moral vedeti, da se, če je bolan, ne bi smel brezskrbno sončiti, s sončenjem si lahko namreč, v posebnih okoliščinah, nakopljemo celo smrt (npr.: srčna kap je pogost pojav pri ljudeh, ki imajo povišan krvni pritisk in so brez pokrival oziroma ustrezne zaščite na vročem soncu fizično preveč aktivni).
Tudi zdrav človek se ne bi smel brezskrbno sončiti, če si noče škodovati. Na sonce se je treba privajati postopoma in sprva opravljati le kratke neposredne sončne kopeli. Zavedati se je treba, da je bolje, če se na soncu gibljemo, kakor če na njem ležimo. Za bolnike so priporočljive sončne kopeli, kjer smo napol v senci – takšno sončenje je seveda tudi najprimernejše za zdrave ljudi.
Kdor še ni imel priložnosti videti, kako se večina puščavskih prebivalcev varuje pred neposrednimi sončnimi žarki, bi osupnil: kljub vročini so namreč v širokih, dolgih volnenih oblačilih in njihova glava je pokrita. Ponoči je v puščavi zelo hladno in topla odeja ni odveč, oni pa jo nosijo tudi v vročem dnevu, kar kaže, kako prijetno jih ščiti tudi pred vročino.
Tisti, ki zna ceniti naravne darove, pozna tudi vrednost sonca kot dajalca moči. Pri tem pa ne smemo pozabiti na potrebno previdnost.
Vsako leto nas poročila o različnih boleznih (pogosto imajo žalosten konec), ki jih povzroča neprevidno izpostavljanje sončnim žarkom, opominjajo, da bi se morali bolj zavedati nevarnosti sončenja. Kakor pri vseh drugih zdravilih, se moramo tudi pri sončenju ravnati po svojem lastnem počutju in si določiti svoj odmerek.
Zavedati se moramo, da se ne smemo, kakor ljudje, ki še živijo v naravi, brezskrbno izpostavljati sončnim žarkom, kajti mi nismo od otroških let vajeni biti na prostem, ob vsakem vremenu, zato je ne bi odnesli brez škode. Že več rodov se varujemo pred neugodnimi zunanjimi vplivi v naših hišah in stanovanjih, z zakurjenimi sobami in debelimi oblačili, zato nismo utrjeni – vzgojeni smo bili podobno kot rastlina v rastlinjaku.
Porjavela koža, sončenje in delovanje svetlobe
Porjavimo zaradi določenih valovnih dolžin sončnih žarkov, ki jih je največ v sončni svetlobi v planinah in ob morju. Tirozin se spremeni v barvno snov in ta v pigment, ki tako lepo obarva kožo, jo varuje pred opeklinami. Sočasno pa tudi spodbuja razvoj imunosti proti številnim infekcijam, predvsem proti tuberkulozi in drugim boleznim dihal.
Tudi problemov s kostmi ne bi bilo, če bi otroke hranili z naravno hrano in skrbeli, da bi bili čimveč na soncu in svežem zraku. Pri sončenju se ergosterin spremeni v vitamin D. Znano je, da sta pomanjkanje vitamina D in kalcija med poglavitnimi krivci bolezenskih sprememb na kosteh.
Koža je kakor antena, ki žarke sprejema in oddaja. Zanimivo je tudi, da po sončenju bolje vidimo in slišimo.
Koža
Ljudje se ne zavedajo, da je koža enako življenjsko pomemben organ, kot so želodec, ledvice, črevo, jetra. Kadar koža ne opravlja svojih funkcij, lahko človek umre v nekaj urah, veliko prej, kot če bi mu odstranili želodec in vse črevo. Tretjina celotne krvi je v kožnih lasnicah. Površina kože je pri odraslem človeku približno dva kvadratna metra. Tako je koža naš največji organ.
Kvadratni centimeter kože ima približno tri milijone celic, od katerih pravilnega delovanja je odvisno človekovo zdravje.
Naša koža je kakor živo usnje, ki jo samodejno mažejo lojnice, kolikor je potrebno. Nemastna koža je občutljiva in se pri prehladu, infekcijah ali sončenju mnogo hitreje poškoduje.
Pri umivanju z milom ne odstranimo le nečistoče, temveč hkrati raztopimo loj. To pomeni, da odstranimo mast, varovalno kožno plast. Zato je pomembno, da si vsaj pozimi, priporočljivo pa je tudi poleti, po umivanju kožo namažemo z oljem. Izkušnje so pokazale, da je za kožo pa tudi za kapilare in živce v njej najboljše šentjanževo olje. Uporabno je tudi kot izvrstno olje za masažo, zato naj ne manjka med sredstvi za nego telesa. (Uporabljamo ga po sončenju, nikoli pred sončenjem, ker je fototoksično in lahko povzroči sončne madeže ali depigmentacijo kože. Op. AD.)
Kadar je delovanje lojnic okrnjeno, je koža razpokana in krhka. V takšnih primerih uporabljajmo lanolinsko kremo in koža kmalu spet postane normalna. Takšna krema je naravna in zdravilna krema Bioforce, ki ima v lanolinski podlagi še arniko in druga zdravilna zelišča, pomembna za nego kože. Tudi pri sončnih opeklinah je krema Bioforce odlična. Njene varovalne lastnosti delujejo najbolje, če si namastimo kožo s kremo že več dni pred, na primer, sončenjem v planinah …
Več na: www.avogel.si.
Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A.Vogel, Der Kleine Doktor.
Povzela Adriana Dolinar, dr. vet. med., predsednica Združenja za obuditev celostnega človeka in zunanja sodelavka projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
