Prilagojeni?

Avgust 2023 – Te dni veliko poslušamo o »novi klimatski normalnosti« in o nujnosti prilagajanja. Že bežen pogled na strategije v kmetijstvu jasno nakaže, da je s »prilagajanjem kmetijstva« mišljena selitev proizvodnje hrane v zaprte obrate.

Hidroponika, aeroponika, akvaponika … To so le nekatere od teh – zdaj že zastarelih – metod. Obetajo se še »sodobnejše«, ki ne potrebujejo ne sonca, ne zemlje, ne veliko prostora.

Naj vas ne zapelje kopica »zelenega« in »eko«. Snovalci so pripravili formulo, s katero ugotavljajo, kaj je naravi prijazno. Ker ena rastlina paradižnika v hidroponiki obrodi od 40 do 60 kilogramov plodov, vam bodo razložili, da tovrstna pridelava porabi veliko manj naravnih virov in ima manjši ogljični odtis, zaradi česar naj bi bila naravi prijaznejša kot vzgoja na odprtem, kjer ena rastlina obrodi samo nekaj kilogramov plodov.

Kokoši, ki živijo v zaprtem prostoru in ki jih z ugašanjem in prižiganjem luči prisilijo, da znesejo več jajc, kot je dni v letu, so s stališča »zelenih ekonomistov« naravi prijaznejše, ker z manj vdihanega zraka, manj izločki in manj zaužite krme dajo več jajc. Vaša kokoš, ki veselo pohajkuje po travniku in si privošči, da tu in tam kak dan sploh ne znese jajca, je s stališča okolja potratna – »diha, žre in ne proizvaja«.

Pa je proizvodnja v hidroponiki v resnici primerljiva s pridelavo na odprtem?

Oglejte si tabelo in jasno vam bo, da bi morali zahtevati, da za vsebinsko tako različne stvari ne bi smeli uporabljati enakih izrazov.

Kot pravi tabela spodaj, bi morali za enako količino zaužitega železa pojesti 22-krat več fižola, 500-krat več solate ali skoraj 2000-krat več paradižnika iz hidroponike, kot če bi uživali pridelke z domače gredice!

Hranilne vrednosti zelenjave, pridelane na domači gredi in v načinu za široko porabo (hidroponika ipd.)

Vir: Research conducted by Firman E. Bear at Rutgers University in the Natural Gardener’s Catalog (1995)

To, kar nam ponujajo kot živila iz novih načinov kmetovanja, niso več hranila, pač pa zgolj polnila za telo. Kdor bo hotel uživati naravno hrano, ki bo podpirala zdravje, energije pa ne bo dajala le fizičnemu telesu, si bo moral takšno hrano pridelati sam. Res je, tudi pridelava na lastnem vrtu je iz dneva v dan zahtevnejša. Obenem pa je to, kar nam ponujajo na policah, vse bolj oddaljeno od naravne hrane.

Kdor še ni zavihal rokavov in se začel usposabljati za lastno samooskrbo, iz dneva v dan bolj zaostaja za tistimi, ki se v tem urimo že več let. Kdor obvlada osnove, lahko sprejme vsak nov izziv. Tako se letos v Društvu Samooskrbni.net učimo, kako učinkoviteje shraniti pridelke, kako jih zaščititi pred točo, kako obvladovati škodljivce, kako kombinirati setve, kako vzpostavljati sisteme vzajemne podpore … Čez noč ne gre, zato se zavedamo, pred kakšnim izzivom so vsi, ki bi se radi tega šele lotili, vendar ne vedo, kje začeti.

Pravočasno se vključite v Društvo Samooskrbni.net, pa vam bo šlo veliko lažje!

Preberite tudi:
“Novi” gensko spremenjeni organizmi pred vrati?
Zahtevamo, da vemo, kaj jemo!
Se prebujamo?