Kdo nadzira vaš krožnik?

Researcher with microscope with a GMO vegetables. Genetically modified organism or GEO here transgenic plant is an plant whose genetic material has been altered using genetic engineering techniques known as recombinant DNA technology.

Hrana postaja vse mogočnejše orožje in kot takšna še nikoli v zgodovini ni bila pod tako močnih nadzorom peščice mogotcev kot je danes.

Pod vplivi močnih lobijev tako eden za drugim nastajajo zakoni, ki so pisani na kožo multinacionalkam: prepovedujejo krive kumare (kar so na srečo preklicali), prepovedujejo zdravstvene trditve, dovoljujejo tehnologije, ki roke uporabnosti podaljšujejo na škodo biološke vrednosti in podobno.

Na drugi strani pa narašča tudi nezaupanje ljudi v sistem in ustanove, ki naj bi varovale potrošnika, ker lovke lobistov in različnih oblik financiranja segajo pregloboko, da bi njihov vpliv spregledali.

Eden izmed takšnih sistemov, ki je v letu 2009 sprožil večji val panike, je Codex Alimentarius, ki naj bi po mnenju mnogih nevladnikov dokončno uzakonil sanje tistih, ki v hrani vidijo orožje za množični nadzor. Ker se je v zvezi s tem na internetu pojavil kup grozljivih zapisov (o obveznem obsevanju hrane, dovoljevanju gensko spremenjenih organizmov, prepovedi ekoloških izdelkov ipd.), priporočamo vsem, ki ste res radovedni, da si ogledate konkretna določila Codexa na njegovih uradnih straneh: www.codexalimentarius.net.

Na slovenski Direktorat za varno hrano MKGP smo poslali prošnjo za konkretne informacije v zvezi z v navedbami in v nadaljevanju objavljamo nekaj podatkov, ki nam bodo zmanjšali seznam skrbi na temo Codexa (dokument je v celoti objavljen na strani MKGP):

V EU in tudi Sloveniji je treba vsa gensko spremenjena živila in krmo označevati skladno z evropsko in nacionalno zakonodajo. Izdelki morajo biti označeni z navedbo  »ta proizvod vsebuje gensko spremenjene organizme« ali »ta proizvod vsebuje gensko spremenjeni [ime organizma(-ov)]«.

Codex Alimentarius ne predpisuje, da bi morala biti sadje in zelenjava obvezno obsevana. Vsako živilo, ki je bilo obsevano, mora biti ustrezno označeno, in sicer »obsevano« ali »obdelano z ionizirajočim sevanjem«. V EU je v skladu z veljavno zakonodajo dovoljeno obsevati le posušena aromatična zelišča, začimbe in vrtna zelišča.

Uporaba rastnega hormona je v EU in Sloveniji izrecno prepovedana v skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti in Pravilnikom o prepovedi uporabe določenih snovi s hormonskim ali tireostatskim delovanjem in beta-agonistov v živinoreji. Dejstvo je, da uporabo rastnega hormona dovoljujejo na primer v ZDA. Članice EU nasprotujejo uveljavitvi mednarodnega standarda, ki dovoljuje njihovo uporabo.

Codex Alimentarius ne prepoveduje ekološkega kmetovanja. Že leta 1999 je Codex Alimentarius objavil Standard za pridelavo, predelavo, označevanje in trženje ekološko pridelane hrane, ki se posodablja skladno z razvojem znanosti in tehnologije.

Bistvo ali številke?

Torej si lahko oddahnemo vsaj kar zadeva omenjena vprašanja. Kako bo z označevanjem vitaminov, dodatkov, naravnih pripravkov ipd. pa bomo še poskušali izvedeti, oz. raztolmačiti posledice sprejetih določil.

A bistvo ni v številkah. Vprašajmo se raje, zakaj Codex sploh obstaja.

Njegov glavni namen je obvarovanje potrošnikov pred nekakovostno ali celo zdravju škodljivo hrano, ki se je začela na trgu pojavljati, ko smo vaške trgovinice zamenjali za supermarkete in sosedovo kmetijo za monokulturne nasade z drugega konca sveta. Če pri ekološkem kmetu iz vaše bližnje okolice vsak dan kupujete sveže mleko in zelenjavo, od njega ne boste zahtevali na vsakem živilu nalepko z datumom proizvodnje, rokom trajanja in podrobnimi količinami hranljivih snovi. Če pa vzamete isto vrsto živila s police supermarketa, vas bo še kako zanimalo, ali je bilo med svojo dolgo potjo od proizvajalca do vas ustrezno zaščiteno, da se ne bi s čim okužilo, pregrelo ali pokvarilo, in ali je bilo pridelano tako, da bo zadostilo vaše dnevne potrebe po določenih hranilih (ki so mimogrede zelo relativen podatek – številka pač). In tu se vključi v igro Codex z določanjem enotnih standardov za pridelavo, predelavo, transport, skladiščenje in označevanje živil – vse zato, da bi se potrošnik lahko ob nakupu počutil varnega, ker verjame, da je živilo šlo čez toliko in toliko preiskav in kontrol.

To, da si takšno živilo sploh ne zasluži več tega imena, ker je prej »mrtvilo« kot »živilo«, sistema ne zanima več, saj mora biti hrana, ki bo potrebovala vsaj en mesec, da pride do porabnika, dobesedna mrtva, ker bi se sicer seveda že davno pokvarila. Tako dobimo na krožnik resnično varno (v kratkoročnem pomenu!) hrano, koliko je v takšni obliki primerna za dolgoročno zdravje našega telesa (ki potrebuje predvsem živo hrano) pa je že povsem drugo vprašanje – takšno, s katerim se z veseljem ukvarja farmacija, ki bo oslabljenim telesom lahko ponudila sintetične prehranske dodatke ter kup zdravil in cepiv …

Torej, Codex in podobni predpisi obstajajo, ker hodita naša lenoba in pohlep svetovnih proizvajalcev hrane z roko v roki. Če želimo hrano, ki prihaja iz škatle, vrečke in konzerve, potem potrebujemo predpise, organizacije, inšpektorje, deklaracije, analize, laboratorije, pravila, izračune dnevnih potreb, opozorila … in vse, kar sledi temu odtujenemu modelu prehranjevanja. Možnosti za izmik sistemu in poti v kakovostno življenje je vedno dovolj in končna izbira je vselej vaša. Le vprašati se morate, kaj je za vas več vredno: »varno« životarjenje in prepuščanje odgovornosti »tistim zgoraj« ali »ne-varno« ŽIVLJENJE z zaupanjem v svojo lastno sposobnost preživetja in nadziranjem svojega lastnega krožnika.