Ekološka gradiva – zavajanje z oznako naravno in eko

Tako kot v primeru hrane, kozmetike, tekstila in drugih izdelkov, se tudi na področju ekoloških gradiv dogaja, da proizvajalci zlorabljajo trend in zavajajo potrošnike.
Področje klasifikacije in certificiranja ekoloških in naravnih gradbenih materialov za zdaj še ni natančno urejeno, zato potrošnik težko presodi, kateri izdelek je zares popolnoma naraven in ekološki, brez „skritih” dodatkov.
Ekologija gradiv se ne začne in konča pri sestavinah. Obsega vse življenjske cikle izdelka – od pridobivanja, pridelave, predelave in transporta, do ravnanja z odpadnimi materiali, recikliranja in ponovne uporabe. Za razumevanje osnovnega principa klasifikacije nekega materiala moramo poznati seštevek energije, porabljene za proizvodnjo, transport, vgradnjo, uporabo in razgradnjo (reciklažo) nekega izdelka. Kot nam pravi zdrava kmečka logika, so ekološki materiali preprosti, vzeti iz naravnega okolja, le malo predelani, predelava ne zahteva veliko energije in po možnosti izhajajo iz lokalnega okolja. Če bi imeli možnost vpogleda v proizvodnjo nekaterih danes najbolj uporabljenih gradiv, bi nam kmalu postalo jasno, kaj lahko uvrščamo med ekološka gradiva in kaj ne.
Vse sestavine ekoloških gradiv morajo biti pri pridobivanju, pridelavi in predelavi podvržene ekološkim standardom.
Vanje ne smejo zaiti pesticidov, sintetični fungicidi ali podobno. Ker je presoja o teh standardih več ali manj prepuščena proizvajalcem samim, se na trgu pojavljajo izdelki z oznako naravno ali taki, ki se „hvalijo” z nazivi eko oziroma bio, v njih pa najdemo marsikaj, kar ni niti naravno niti ne ustreza ekološkim standardom.
K razmisleku o ekološkosti gradiv sodi tudi možnost ponovne uporabe že vgrajenih materialov. Po rušenju starih objektov večina materiala pristane na odpadu, bodisi je nekoristna za ponovno uporabo bodisi je recikliranje energijsko ali kako drugače potratno. V nasprotnem primeru lahko že uporabljena naravna gradiva, kot na primer ilovnati omet, v primeru razgradnje preprosto odstranimo in brez popravljanja ponovno uporabimo kot omet.
Kazeinske stenske barve iz naravnih sestavin (mlečni ali rastlinski kazein), za katere eden izmed proizvajalcev v šali pravi, da jih ne smemo spiti več kot liter na dan, lahko celo zavržemo v domači kompostnik, če po barvanju sten ostane kaj odvečnega materiala.
Na področju gradbene industrije se uveljavlja certifikat NaturePlus (www.natureplus.org). Na žalost pa imamo premalo podatkov, da bi o njem kaj več napisali. Iz izkušenj s certifikati iz drugih področij pa lahko rečemo, da certifikat marsikdaj ni trden dokaz za to, da je izdelek v celoti izdelan iz naravnih oziroma ekoloških sestavin. Prav tako je za marsikatero podjetje certificiranje drag zalogaj in si ga marsikdo, predvsem mala podjetja, težko privoščijo.
Proizvajalci ekoloških gradiv za sestavine jamčijo tudi z izjavami pooblaščenih inštitutov.
Potrošnik lahko za zdaj presodi ekološkost gradiv bolj ali manj na osnovi sestavin – v primeru, da je izdelek polno deklariran in ne vsebuje „skritih” sestavin – ter se zanese na svojo zdravorazumsko presojo, da izbere tista gradiva, ki so okolju prijazna v vseh fazah življenjskega cikla. Zato naj od proizvajalca oziroma prodajalca vedno zahteva natančen in podroben opis sestavin v izdelku in njihovo poreklo – na primer, katere sestavine naravnega, rastlinskega oziroma mineralnega izvora vsebuje izdelek.