Zdravje je največje bogastvo, žal pa se vse bolj oddaljujemo od tega, da bi bilo vsakomur položeno v zibko. V zadnjih desetletjih se je zdravje otrok po svetu, tudi pri nas, korenito spremenilo. Številke ne lažejo. V Ameriki ima danes že skoraj vsak tretji otrok ali mladostnik diagnozo, v Nemčiji je kronično bolan že skoraj vsak šesti otrok. Pri nas smo med pandemijo pridobili “za 15 šol debelih otrok”, dolgoročna gibanja pa so še bolj zgovorna: debelost se je med slovenskimi otroki v zadnjih 27 letih več kot podvojila.
Kronične bolezni se zažirajo tudi v odraslost
Med najbolj pogostimi otroškimi obolenji so ADHD, avtizem, astma, atopijski dermatitis, predstopnja diabetesa, anksioznost in depresija. Raziskave kažejo, da marsikatera od teh vztraja tudi ob vstopu v odraslost. Otroci z astmo, debelostjo ali ADHD imajo pogosto simptome in potrebo po zdravilih tudi desetletje kasneje. Ob tem imajo otroci s kronično boleznijo kar dvakrat večje tveganje za razvoj duševnih motenj. Vzroki so različni: bolečine, zapleti pri zdravljenju, občutek drugačnosti, socialne fobije (npr. pri diabetesu si nekateri otroci ne želijo meriti krvnega sladkorja v javnosti), težave s sprejetostjo med vrstniki ipd.
Diagnoza kronične bolezni je pogosto prelomnica, ne le za otroka, za vso družino. Koliko odpovedovanja, neskončnih ur v čakalnicah, čakanja diagnoz, čakalnih vrst …, vedo povedati tako starši kot otroci. Zdravi sorojenci so ob tem pogosto vsaj deloma na stranskem tiru, saj bolan otrok potrebuje več pozornosti, več časa, potrpljenja, nežnosti.
Ko zdravje lovimo na napačnem koncu
Na drugi strani imamo zdravila, ki uspešno blažijo posledice in marsikomu omogočajo sorazmerno kakovostno življenje. Nobenega dvoma ni, da so mnoga otrokom v veliko pomoč. Kljub temu postaja vse bolj očitno, da bi s prepoznavanjem dejanskih vzrokov bolezni neredko lahko njihovo jemanje vsaj zmanjšali. Dejstvo je, da tega ne zmore vsakdo, da marsikoga življenje preprosto prisili zgolj v eno izbiro. Je kriv zdravnik, ki zdravi skladno z veljavnimi smernicami, neredko enako zaskrbljen za otroka kot starši? Zadnje čase je marsikdo hvaležen, če sploh še prejme oskrbo v pravem času!
Na koga torej pokazati s prstom? Kje je tisti zunanji grešni kozel? So vse večja onesnaženost, kronični stres, slabi geni in podobno res tolažba za to, da je z nami in našimi otroki nekaj zelo narobe? Nekje se bo potrebno ustaviti in pričeti – od začetka! Zdravila so morda »čudež« sedaj, kaj pa dolgoročne posledice?
Otroci niso pomanjšani odrasli. Njihovi organi se šele razvijajo in njihov presnovni sistem se močno razlikuje od odraslega. Jetra in ledvice, ključni organi za razgradnjo in izločanje zdravil iz telesa, lahko nekatere snovi predelujejo čisto drugače. Mnoga zdravila, ki jih odraslo telo dobro sprejema, lahko v otrokovem telesu sprožijo nepričakovan odziv. Nekateri učinki so takojšnji, drugi se pokažejo šele v mladosti ali odraslosti. Tri vprašanja, ki jih je ob pomisleku vredno zastaviti zdravniku, so: Je zdravilo zares nujno? Ali obstajajo kakšne alternative? Kaj se zgodi, če ne naredimo ničesar?
Porast duševnih stisk med otroki
V Sloveniji se je med letoma 2008 in 2015 število otrok z duševnimi in vedenjskimi motnjami povečalo za 71 %, število predpisanih zdravil za te motnje pa za skoraj 50 %. Vse več otrok in mladostnikov trpi za depresijo in različnimi osebnostnimi motnjami. Strokovnjaki opozarjajo, da se začetek resnih duševnih bolezni pomika v vse zgodnejša obdobja – depresija se pojavlja že pri osnovnošolcih, psihoze in osebnostne motnje pa že na začetku srednje šole (vir: NIJZ, Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji).
Odgovori niso preprosti, a obstajajo
Vzroki za takšno stanje so številni: od sprememb v prehrani, prekomerne rabe zaslonov in pomanjkanja gibanja, do stresa v družini ter pritiskov v šoli in med vrstniki. Seveda mednje sodita tudi genetika in okolje, a velik del je v nas. V tem, kako živimo kot skupnost. In prav tu imamo starši ključno vlogo. Otrok ne potrebuje popolne mame ali očeta, potrebuje pa nas ob sebi. Da smo tam, ko se lomi in ko zmaguje. Da znamo prisluhniti, sprejemati in tudi postavljati trdne meje. Nadvse pomembno vlogo ima tudi razširjena družina. Koliko znanja, ljubezni, modrosti lahko prenese na otroke!
Nato šola. Njena vloga, ne le pri posredovanju znanja in vse manj poudarjenem vidiku vzgoje, temveč tudi pri čutenju, postaja vse bolj pomembna. Želeli bi si več srčnih učiteljev, več psihologov, več kadra, ki bi sploh zmogel zaznavati in pomagati vsem, ki niso v »zlati sredini«. Ena učiteljica s petindvajsetimi otroki v razredu to težko stori, ker preprosto ne zmore. Poleg tega vse bolj manjka znanja za življenje. Povezovanja, vzajemnosti, učenja skozi vse mogoče aspekte na igriv, nezaveden način. Brez iskanja popolnosti, brez hlepenja za družbenimi normami. Več bi lahko prispevala tudi šolska kuhinja, kjer bi se, podobno kot doma, lahko tkalo mnogo več od pridobivanja kalorij, beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov.
Otroci so izjemno prilagodljivi, njihova telesa zmorejo ogromno. Objemimo jih z vso ljubečo pozornostjo, zaupajmo, če otrok ta trenutek potrebuje zdravila, ter dovolimo, da se ravnovesje postopoma povrne tudi z močjo narave.
Ko zboli otrok, zboli svet. A ko otrok ozdravi, se začne svet spreminjati. Zato začnimo pri njih. In pri sebi.
Znanje za zdravje otrok
Dragocen prispevek k boljšemu razumevanju zdravja otrok predstavlja tudi knjiga Zdravilna moč začimb za otroke. Ne le recepti, tudi razlage, kako hrana deluje na njihov organizem, imunski sistem in razpoloženje, so za marsikatero družino dragocen vodič.
