Otroci so nekoč odraščali v neprimerno težjih razmerah. Soočali so se z vojno, lakoto, boleznimi in pogosto že pri rosnih letih prevzemali odgovornosti odraslih. Prav zato se novodobne težave zdijo kot posmeh težki preteklosti. In čeravno je večina nikoli ni izkusila, smo hvaležni za streho nad glavo, dostop do izobrazbe, antibiotike in mnoga druga zdravila. Hvaležni smo, da je naš otrok (sorazmerno) zdrav in vsakič znova stiskamo pesti, da bi pozdravili tistega, ki se bori s težko, redko, nepremagljivo boleznijo.
Današnji otroci imajo skorajda vse, kar jim srce poželi. Pomislite na rojstne dneve ali praznike, vse sorodstvo si beli glavo okoli darila. Pa vendar so tukaj izzivi, o katerih nam nikoli prej ni bilo treba razmišljati. Lakoto so zamenjali kupi zavržene hrane, izstradana telesa zaobljeni trebuščki, bolezni pomanjkanja so se prelevile v bolezni prenajedanja. Želodčki so polni, kruli pa v srcih. Česar tako zelo manjka mnogim, je stik, toplina, občutek varnosti, biti slišan, viden, sprejet.
Morda je paradoks sodobnega časa prav v tem, da se tega vse manj zavedamo. Morda tisto pravo, brezpogojno ljubezen do otroka vse prevečkrat zamenjujemo s pretirano skrbjo, ki ga v resnici hromi. Morda ga v preveliki vnemi, da bi mu olajšali pot, oropamo neponovljive izkušnje. Mu mar zato vse prevečkrat dajemo stvari namesto sebe? Je tistih pet minut sreče na njegovem obrazu res odraz iskrenega, notranjega zadovoljstva?
Ko je noč najtemnejša, se polagoma prične daniti. Tudi naši otroci, se vse bolj prebujajo. Vse bolj očitno nam kažejo, kje je tisto stikalo, da vnovič prižgemo dan.
Veliko teh vas čaka tudi na prihodnjih straneh (tiskanih novičk št. avgust-september 2025). Pričnimo končno graditi temelje, ki ne bodo zamajali nobenega otroka več!
