Kot nas opozarja Karel Gržan, je ekonomija v svojem izvornem pomenu pomenila optimalno upravljanje resursov skupnosti. To, kar je ekonomija danes, pa je diktatura hrematizma, ki se izdaja za ekonomijo, z njo pa ima zelo malo skupnega.
Hrematizem v interesu peščice želi le maksimizirati dobičke in ploditi denar. Denar ni živ in je zato narobe pričakovati, da se bo oplajal. Denar se množi le tako, da se več uniči, več proda, več zaračuna … Rast BDP zato pomeni, da za vse več stvari, storitev in pravic zdaj plačujemo, kar ustvarja napačen občutek, da smo ustvarili več vrednosti.
Marsikaj, kar je bilo včasih brezplačno, je danes plačljivo, kar je bilo poceni, je danes nekajkrat dražje, to pa nujno ne pomeni, da živimo bolje kot prej. Za ustvarjanje več denarja je treba imeti v družbi vse več težav, vse več bolezni in vse več konfliktov. S tem se »dela denar«. Žal so prav vojne in izredna stanja najbolj dobičkonosne »poslovne priložnosti«, vse kaže, da jih bo še več, saj ko »poslovni mrhovinarji« zavohajo lahek denar, sla po njem le raste.
Se bomo zmogli vrniti k pravi ekonomiji, preden uničimo vse resurse, odnose, zdravje in planet, ki nam omogočajo življenje? Premislek o novi ekonomiji se seveda začne z našo lastno energijsko in ekonomsko bilanco. Bolj obvladamo svoje lastne resurse (beri: manj težav imamo sami s seboj), manj služimo interesom dobičkarjev. Več je miru v nas in med nami, manj je priložnosti za vojne hujskače.
Ko ne bomo več tako zaposleni z lastnimi težavami, utrujenostjo in strahovi, bomo lažje uzrli tudi priložnosti za veliki reset po meri nas – navadnih ljudi.
Celotno številko avgust/september 2024 lahko preberete v digitalni obliki v Arhivu tiskanih novic.
