Izkušnje starih mam so za preživetje pomembnejše od borznih posrednikov, pravi Sanja Lončar, ki se je zato odločila ustanoviti društvo Samooskrbni.net. Z njo se je v intervjuju, objavljenem v časopisu Kmečki glas, pogovarjala Darja Zemljič.
Maj 2022 – Večina ljudi, politiki in stroka živijo v »drugem« svetu in prepričani so, da ga je mogoče urejati z uredbami in vavčerji. Toda v resnici je svet zelo fizičen in analogen in ob hudem energetskem kolapsu se lahko življenje popolnoma ustavi.
Tudi na kmetijah ne bo mogoče pomolsti mleka z molznim strojem, ga hladiti in pakirati. V trenutku se lahko vrnemo v svet naših babic, a s to razliko, da so življenje naših prednikov brez elektrike in hladilnikov podpirala tudi vsa znanja in organizacija tedanjega življenja. Vse to so primerjalne vzporednice življenja pred in v krizi Sanje Lončar, pobudnica ustanovitve društva Samooskrbni.net. Za svoje geslo si je v pičlih nekaj mesecih povezanih 600 članov izbralo, da bo raje preskrbljenih kot zaskrbljenih, zato se že od lanskega oktobra izobražujejo in povezuje za pridelavo in predelavo zelenjave v 44 lokalnih skupinah.
V času, ko je prehranska kriza na vratih, beseda samooskrba pa ostaja politična krilatica brez realnega kritja v zalogah hrane in načinu kmetovanja, je edini adut Slovenije izjemno hiter dostop do kmetij zaradi majhnih razdalj ter izjemno razvito vrtičkarsko tradicionalno znanje, ki ga je mogoče z mentorstvom hitro razširiti. To bodo novodobni vrtičkarji v času, ko so stare mamice z izkušnjami postale za prehransko varnost strateško pomembnejše od borznih posrednikov, tudi izkoristili.
Pred sedanjo krizo so starejši Slovenci vrtnarili predvsem za hobi, mlajši – (t. i. hipsterji) pa zaradi mode. Kakšna je razlika v pristopu sedaj, ko so začeli pridelovati za samooskrbo in zaradi zaskrbljenosti?
Mladi imajo željo in »mišice«, nimajo pa znanja. Društveno delo je zato zasnovano v lokalnih skupinah tako, da ima vsaka mentorja z znanjem in svojim prostorom. Med njimi je veliko strokovnjakov – biologov, krajinskih arhitektov, gobarjev, zeliščarjev z nacionalno poklicno kvalifikacijo, strokovnjakov za eko gradnje in starejših z desetletnimi izkušnjami, kar je veliko hitrejša in zanesljivejša pot do lastnih pridelkov. Štejejo predvsem izkušnje. Nič nam ne pomaga strokovnjak za vermikompostiranje na veliko, potrebujemo nekoga, ki zna delati v 100-litrskem sodu, ali npr. Ireno Rotar, ki razloži, zakaj so kokoši del ekosistema.
Ne želimo pa si, da so v našem društvu takšni, ki »utapljajo« ostale in imajo nerealna pričakovanja, zato člani plačujejo članarino, ali v društvu delujejo kot aktivni prostovoljci, za to pa dobijo znanje naših strokovnjakov, ki pa je celostno in se širi iz zelenjave na samooskrbo s perutnino, drobnico, predelavo s fermentiranjem idr. Zato je npr. že težko dobiti kokoši, ker nihče ni računal, da bodo tak hit – a ne gre le za jajca, temveč za eko storitve, ker prava pasma vrt pognoji in uniči mrčes. Če živali vključimo v krogotok v pravem številu, se sistem zaokroži in podpira, vložek dela pa zmanjša.
Še več prispevkov na to temo najdete v rubriki Samooskrba.
V branje pa priporočamo tudi priročnik Samooskrba v praksi.
