COVID-19 – globalna kriza globalizacije

globe background

»Mi bomo doma igrali igrice, oni pa naj uredijo?«

Če bi vam nekdo v januaru povedal, da boste danes doma, da bodo šole zaprte, da bo v trgovinah že zmanjkovalo živil in da se vam celo kava v gostilni ne bo več zdela kot dobra ideja, bi ga verjetno imeli za norca.

Naše zaupanje v globalizacijo, ki lahko vse reši hitro in poceni, se sesipa iz ure v uro. In če že čutimo, v katero smer ta vlak gre, zajemimo sapo in poglejmo še kakšen dan ali teden vnaprej.

Celoten sistem naše varnosti je dizajniran na obvladovanju manjših težav. Če zgori ena hiša, to zavarovalnica brez težav izplača. Če pa jih zgori 1000, bo zavarovalnica razglasila stečaj. Enako velja za vse sisteme, na katerih sloni naša varnost. In v trenutkih, ko udari nekaj, kar presega kompenzatorne moči sistema, sistem preprosto odpove. Za to ni kriv sistem, krivo je to, da smo preveč za življenje pomembnih vzvodov preprosto delegirali »sistemu«, prepričani, da če že plačamo, bo za številna področja našega življenja poskrbel nekdo drug.

Tudi danes večina ljudi razmišlja le o tem, kje bo v miru počakala, da se vse uredi.
In kdo bo to uredil? Tudi poštar, vzdrževalec vaše spletne infrastrukture, vaš bančnik, učitelj ali trgovec so samo ljudje. Tudi oni lahko zbolijo. Ali so te dni doma z otroci. Kdo je »sistem«, ki nas mora oskrbeti, preprosto zato, ker smo za to plačali?

Malo počakamo, pa bo?

Če upoštevamo pravila progresij, bo včerajšnjih 100 okuženih jutri 200, čez tri dni 400, čez šest dni 800, čez osem dni 1600, v desetih dneh pa 3000. 15 % zapletov pri teh številkah pomeni 450 oseb, ki bodo potrebovale pomoč.
Dva dni pozneje pa se ta številka lahko podvoji. V dveh tednih, če trenda ne zajezimo, bomo lahko imeli 12.000 obolelih in skoraj 2000 tistih z zapleti.
Bodo potem zdravniki krivi, ker se morajo odločiti, komu dati priložnost za preživetje s priklopom na umetno dihanje?
Te dni berem izpovedi italijanskih zdravnikov, ki počnejo dobesedno to in se sesipajo zaradi občutka nemoči. So krivi oni? Sistem? Politiki, ki so prepozno razglasili epidemijo? Bi ob najboljšem reagiranju lahko bilo bistveno bolje?

Bodimo realni – ne moremo pričakovati, da bi država, ki ima 2.000.000 prebivalcev, imela možnost intenzivne nege za 20.000 ljudi. Ko se podira celotna organizacija, je edina rešitev temeljita reorganizacija.

Jutri bo zbolel delavec, ki vam je do sedaj praznil koš za smeti. In kaj potem? Boste pisali reklamacijo za račun komunale ali zavihali rokave in sami počistili pred svojim pragom? Bodo krivi tisti, ki nam ne bodo mogli speči in dostaviti kruha, ali smo krivi sami, ker smo že zdavnaj pozabili, kako ga narediti sam?
Bivši premier nas prosi, da sprejmemo, da bo mogoče motena dobava banan in ananasa. Bodimo realni, lahko se v nekaj dneh zgodi, da zemljevid naših supermarketov jasno pokaže, kaj vse je prihajalo od daleč.
Tudi če smo zares 60-odstotno samooskrbni, kot kažejo uradni podatki, bomo še kako čutili, kaj vse se nam »ni splačalo« pridelati doma.

Kaj če bi te dni manj brskali po spletu, in več po vrtu? (Če nimate svojega, lahko pomagate sosedu ali obdelate tistega od stare mame.) Kdor je že obvladal samooskrbo za 365 dni ima tudi v tem času na vrtu precej za pobrati (če ne veste, o čem govorimo, prelistajte priročnik Sveža zelenjava z domačega vrta 365 dni).
Drobnjak in krebuljica sta v polnem zaletu, čemaž najdemo že povsod, koprive se že prebujajo. Torej, kdor ve, kaj s tem početi, ga tudi prazne police ne bodo spravile iz tira. Če še niste tam, izkoristite trenutek streznitve in zastavite drugačne prioritete za leto 2020. Tako kot bo država morala narediti hitri rebalans, bo ta verjetno potreben tudi na nivoju vsakega podjetja in gospodinjstva.
Manj fitnesa in več agrofitnesa pa bomo naslednjo sezono bolj zdravi in varni v vsakem pogledu.

V trenutkih, kot so ti, moramo dojeti, da smo že desetletje živeli v pravljici brez pokritja in da je sistem, ki smo mu neomajno zaupali, preprosto preveč ranljiv.
Danes ga sesipa en virus, ki niti ni najhujši, ki bi nas lahko doletel.
Lahko bi ga sesul tudi računalniški virus ali kakšna bolezen, ki bi doletela rastline, živali ali žuželke, brez katerih ni naše prehrane.

Vse je (preveč) povezano

Jutri bo mogoče vaša pekarna ugotovila, da ne more speči kruha, ker jim manjka ena sestavina, ki je do sedaj brez težav prihajala iz Italije, zdaj pa je dobava prekinjena.
Proizvajalec domačega soka pa ga ne bo mogel dostaviti, ker mu manjka etiketa, ki jo tiska Italijan, ali zamašek, ki ga mora narediti Kitajec.
Še tako preprostih izdelkov, ki ne potrebujejo globalne pameti, ne bomo mogli dokončati, ker so odvisni od surovin ali delov, ki morajo priti od drugod.

Kaj, če nam kakšna nevihta poškoduje omrežje in potem ugotovimo, da tudi rezervnih delov za nujna popravila zmanjkuje? Te dni se celotna ekonomija in socialno življenje selita na splet. Si znate predstavljati, da internet pade?

Te dni veliko naših podjetij ugotavlja, da nabava od najcenejšega globalnega ponudnika, in to po principu »just in time«, pomeni, da kmalu ne bodo mogli izdelati številnih izdelkov. Dovolj je, da manjka ena komponenta za izdelavo avta, pa ta ne more zapustiti tovarne.
Se zavedamo, kam nas je pripeljal pohlep po maksimiziranju dobičkov za vsako ceno? Iskanje cenene delovne sile? »Optimizacija davkov«?

Se bomo kaj naučili in pripravljeni dočakali naslednji »stresni test« globalizacije?
Dobili smo trenutek za resen premislek. Izkoristimo ga.

Prelistajte tudi novi priročnik Samooskrba v praksi – več pridelka, manj površine.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj