Nekaj je povsem jasno – v naši družbi hudo neprespanih in preobremenjenih ljudi imamo resne težave s pozornostjo. In prav gotovo jih bomo imeli še naprej, če bomo: vsake tri minute preklapljali med nalogami; pustili, da nam sledijo platforme družbenih omrežij, zasnovane tako, da poiščejo naše šibke točke in jih izkoristijo za to, da nas silijo v večno ždenje pred zasloni; živeli pod takšnim stresom, da bomo postali hipervigilni (stanje nenehnega strahu in oprezanja za nevarnostjo); jedli hrano, zaradi katere energija divje niha; vsak dan vdihavali kemijsko juho strupov in tvegali vnetja možganov.
Odrasli težave z osredotočanjem in pozornostjo pri otrocih sprejemamo vse bolj naveličano in vzvišeno, kot bi hoteli reči: Samo poglej to zavoženo mlajšo generacijo! Koliko boljši smo od njih! Zakaj nam ne morejo biti bolj podobni?
Vendar Johann Hari, avtor knjige Ukradena pozornost, po vsem, kar je izvedel med raziskovanjem te tematike, razmišlja precej drugače.
Zakaj današnji otroci ne zmorejo ohranjati pozornosti
Otroci imajo svoje potrebe, naloga nas odraslih pa je, da ustvarimo okolje, v katerem jih bodo lahko zadovoljili. V tej kulturi tega pogosto nismo storili. Ne dovolimo jim svobodne igre; zapiramo jih v hiše, kjer jim ne preostane drugega, kot da komunicirajo prek zaslonov; naš šolski sistem jih čisto v skladu z zakonom mori in dolgočasi; oskrbujemo jih s hrano, ki povzroča padce energije in vsebuje drogam podobne dodatke, ne pa tudi hranil, ki jih otroci potrebujejo; izpostavljamo jih kemikalijam v ozračju, ki jim uničujejo možgane. Niso sami krivi, da se le s težavo naučijo osredotočati. Kriv je svet, ki smo ga zgradili zanje.
Mogoče je, da bodo ljudje čez sto let, ko se bodo ozirali v preteklost in se spraševali, zakaj smo se tako težko osredotočali, dejali: »Obdani so bili z onesnaževalci in kemikalijami, ki so povzročali vnetje možganov in kvarili zbranost. Izpostavljeni so bili bisfenolu A ter polikloriranim bifenilom in vdihovali so kovine. Njihovi znanstveniki so vedeli, kaj to povzroča možganom in njihovi zmožnosti osredotočanja. Zakaj so se potem tako čudili svoji okrnjeni pozornosti?« Ljudje prihodnosti bodo vedeli, ali smo se združili, da bi zaščitili svoje možgane, ali pa smo dovolili, da še naprej propadajo.
Življenje, polno motečih elementov, je manj kakovostno
Kadar se ne moremo dlje časa osredotočati, ne moremo doseči želenih ciljev. Ko beremo knjigo, nas odvračajo piski in paranoje družbenih omrežij. Z otroki želimo preživeti nekaj nemotenih ur, a nenehno preverjamo elektronsko pošto, če nam je slučajno pisal šef. Želimo ustanoviti podjetje, vendar se naše življenje razpusti v vrvež objav na Facebooku, ki v nas vzbujajo zgolj tesnobo in zavist.
Nikoli ne najdemo spokojnosti, miru, jasnosti, da bi se ustavili in razmislili, čeprav ne po lastni krivdi. Raziskava profesorja Michaela Posnerja z Univerze v Oregonu je pokazala, da v povprečju potrebujemo kar triindvajset minut, da se vrnemo k nalogi, kadar našo zbranost nekaj premoti. Druga raziskava ameriških pisarniških delavcev pa je razkrila, da večini nikoli ni dano polno uro delati brez motenj. Če to traja mesece in leta, na koncu ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo. Izgubimo se v lastnem življenju.
Drobljenje pozornosti ne povzroča težav samo nam kot posameznikom, temveč povzroča krizo v celotni družbi. Soočamo se z mnogimi pastmi in čermi, ki jih prej nismo poznali – na primer s podnebno krizo – in se, v nasprotju s prejšnjimi generacijami, večinoma ne lotevamo reševanja svojih največjih izzivov. Zakaj? Deloma je razlog v tem, da z izgubo zbranosti izgubimo tudi zmožnost reševanja problemov. Probleme namreč rešujejo ljudje, ki se nanje osredotočajo vrsto let. Za demokracijo mora biti prebivalstvo dovolj časa pozorno, da prepozna resnične probleme, jih loči od utvar, poišče rešitve in od voditeljev zahteva odgovornost, če jim jih ne uspe uresničiti. Brez tega izgubimo možnosti za delujočo družbo. Svet pozornosti oropanih prebivalcev, ki preklapljajo med Twitterjem in Snapchatom, bo nizal krize, ki jih ne bomo mogli obvladovati.
Če razumemo, kaj se dogaja, lahko ukrepamo. James Baldwin – zame največji pisec 20. stoletja – je zapisal: »Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočamo, vendar ne moremo spremeniti ničesar, če se s tem ne soočimo.« To krizo je povzročil človek in človek jo lahko tudi reši.
Kako razviti globoko zbranost?
Predstavljajmo si, da smo kupili rastlino in ji želimo pomagati, da zraste. Kaj storimo? Poskrbimo, da ima sončno svetlobo, vodo in prst s pravimi hranili. Obenem jo zaščitimo pred vsem, kar bi ji lahko škodovalo ali jo celo ubilo: posadimo jo nekje, kjer je ne bodo poteptali ljudje ali jo napadli škodljivci in bolezni.
Zmožnost, da razvijemo globoko zbranost, je podobna rastlini. Da bi rasla in se razcvetela, potrebuje določene stvari: igro za otroke in zanos za odrasle, branje knjig, odkrivanje dejavnosti, ki nam nekaj pomenijo in ki se jim želimo posvetiti, dovoljenje, da um odtava in si lahko osmislimo življenje, razgibavanje, dovolj spanja, prehranjevanje s hranljivimi živili, ki omogočajo razvoj zdravih možganov, ter občutek varnosti.
Obenem jo moramo zaščititi pred stvarmi, ki bi jo okrnile ali skazile: preveč hitenja, preveč preklapljanja, preveč dražljajev, vsiljiva tehnologija, ki izkorišča naše šibke točke, stres, izčrpanost, predelana hrana, onesnažen zrak.
Dolgo smo pozornost jemali kot samoumevno, kot da je kaktus, ki kar raste in raste v še najbolj sušnem okolju. Zdaj vemo, da je bolj podobna orhideji, ki potrebuje pozorno skrb, sicer ovene.
Že danes se moramo odločiti, ali sta pozornost in osredotočenje za nas dragocena in ali nam je mar za poglobljeno in jasno razmišljanje. Si želimo takšnega sveta za svoje otroke? Če je odgovor pritrdilen, se moramo za to boriti. Neki politik je dejal: »Tistega, za kar se ne boriš, ne dobiš.«
Več o tem, zakaj se ne moremo zbrati in kako si znova pridobimo zmožnost poglobljenega razmišljanja, pa preberite v knjižni uspešnici Ukradena pozornost.
