Ker uvrščanje covid-19 v 1. skupino nalezljivih bolezni buri duhove, so na 24ur.com objavili tudi odgovore ministra Gantarja in prof. dr. Alojza Ihana, ki sta poskusila pomiriti javnost. Ali so s tem skrbi res odveč?
Velikokrat smo že bili videli, kako neumna pravila na koncu botrujejo krivičnim rešitvam, sodniki in drugi pa le skomignejo z rameni – češ, takšna je zakonodaja. Zato smo se verjetno naučili, da je še kako pomembno, kaj je v naši zakonodaji in pravilnikih zapisano in ne kako to politika tolmači.
Ker gre za resno tveganje, ki močno poseže v naša življenja, menimo da tema zahteva pozornost.
Dr. Biserka Ilin je pripravila natančen komentar objave na 24ur.com in ga objavljamo v celoti.
Covid-19 uvrščen v 1. skupino nalezljivih bolezni: bo cepljenje res obvezno?
1. Zdaj, ko je covid-19 uvrščen v prvo skupino nalezljivih bolezni, ki ima zaradi visoke smrtnosti poseben pravno-formalni status (v primeru razglasitve epidemije za katero koli od bolezni v tej skupini nalezljivih bolezni je namreč dovoljena huda omejitev ter poseganje v temeljne človekove pravice, vključno s pravico do nedotakljivosti telesa), kar pri drugih nalezljivih boleznih ni dopustno. V članku ni bilo omenjeno, da če se covid-19 »evidentira« kot kuga in hemoragične mrzlice (ebola, rumena mrzlica ipd.), je dopustno po istih merilih kot za te bolezni uporabiti tudi vse »posebne ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje«. Menim, da je razlaga tega odloka zavajajoča polresnica. Če ta odlok vlade nadomešča začasnega, po mojem razumevanju to pomeni možnost neomejene uporabe teh ukrepov, glede na to, da pri tem manjka časovna omejitev. Pri epidemiji mora namreč odlok vsebovati tudi časovno omejitev, ki se glede na potek epidemije spremlja in lahko temu primerno prilagaja. S predmetno uvrstitvijo pa »začasnosti« teh ukrepov ni več. Kolikor razumem, je s tem postala stalnica oziroma podlaga za novo realnost, ki nam jo je vlada »obljubljala« že marca, ko je začela napovedovati, da življenje nikoli ne bo več tako, kot je bilo doslej. Takrat so me te izjave čudile, saj bi si morala vsaka oblast prizadevati vrniti življenje v normalne tire. Menim, da so te izjave z uvrstitvijo covida-19 v skupino hudih nalezljivih bolezni dobile strašljiv smisel.
2. V sklepu, ki je bil v Uradnem listu objavljen 3. septembra 2020, ni nikjer jasno definirano, da gre zgolj za način prijave covida-19 (kot v članku zatrjujejo predstavniki Ministrstva za zdravje) in da se pri tem ne smejo uporabljati ukrepi za zajezitev bolezni, kot je sicer za to skupino določeno. Če to v sklepu ni izrecno določeno, menim, da tudi za covid-19 velja vse, kar velja tudi za druge bolezni s posebnim statusom 1. skupine. Zato menim, da gre tudi tukaj za delno resnico, pri čemer je zamolčan prav ta del, ki nas najbolj skrbi.
3. Samo visoka stopnja smrtnosti pri boleznih v tej skupini, v katero je po novem uvrščen tudi covid-19, upravičuje tako hude posege v človekove pravice, kot jih pravno-formalni status te skupine omogoča. Menim, da trditev, da ta odlok nikakor ni povezan s cepljenjem, ne drži. Za to skupino nalezljivih bolezni je namreč dopustno določiti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje ter tudi druge hude posege v zasebnost. Če v odloku vlade ni izrecno zapisano, da se te odredbe ne smejo uporabiti pri covidu-19, to pomeni, da se pravzaprav lahko.
4. Navedba, da so »vsi predpisi, ki jih sprejema vlada, predhodno usklajeni s stroko«, je tudi precej nejasna in zavajajoča izjava. Nikjer namreč ni definirano, kdo je ta stroka, ki lahko o tako pomembnih posegih odloča. Velika razlika je, če o tako pomembnih posegih v naše temeljne pravice odloča širok krog strokovnjakov z različnih komplementarnih področij z večinskim soglasjem ali če odloča ozek krog »stroke«, za katerega menim, da je izbran predvsem po drugih merilih. O tako pomembnih rečeh, ki vplivajo na življenje vseh nas, ne sme odločati le peščica zdravnikov brez širše in javne strokovne razprave.
5. Pomembna se mi zdi tudi izjava prof. dr. Ihana, da širše razprave med zdravniško stroko na to temo ni bilo. Sprašujem se, zakaj? Zakaj se iz presojanja koristi in škode vladnih ukrepov glede covida-19 izključujejo vsi drugi kompetentni zdravniki? Zakaj se številke, ki se nanašajo na covid-19, uporabljajo iztrgane iz konteksta drugih bolezni in smrti? Na to opozarja stroka zunaj ozkega odločevalskega kroga in tudi drugi strokovnjaki. Zakaj se o tako pomembnih vsebinah, ki usodno vplivajo na naša življenja, ne omogoča odprta in širša razprava med različno mislečimi zdravniki in tudi drugimi strokami, kar bi lahko pripomoglo k iskanju najoptimalnejših rešitev? Mar je nova bolezen maloštevilnim kolegom prinesla licenco, da je njihova strokovna resnica edina merodajna?
6. Trditev, da bi bil na podlagi novega Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) »covid-19 verjetno … umeščen med nalezljive bolezni in okužbe, ki predstavljajo veliko grožnjo za zdravje ljudi zaradi visoke obolevnosti in smrtnosti« zveni kot argument za celovito uvrstitev covida-19 v skupino, za katero se je na začetku članka navajalo, da se tja uvršča zgolj zaradi lažje evidence. Menim, da se ta del izjave intervjuvancev očitno izključuje z njihovimi argumenti, ki so navedeni na začetku članka. Vnovič se sprašujem, kako lahko bolezen, ki ima nekaj stokrat manjšo umrljivost od preostalih bolezni v tej skupini, lahko sodi mednje. Relevantnega strokovnega argumenta na to vprašanje doslej še nismo dobili.
7. Izjava prof. dr. Ihana v korist ohranjanja zaupanja v cepiva, češ da v Evropski uniji ni mogoče za uporabo registrirati cepiva, ki ne izpolni vseh že desetletja formaliziranih postopkov registracije, ne drži. Registracija vseh cepiv proti bolezni covid-19 bo na podlagi odloka WHO, ki ga je potrdila tudi Evropska komisija, brez ustreznih študij o njihovi dolgoročni varnosti, ker je za to potrebno vsaj pet- do šestletno klinično in laboratorijsko spremljanje.
Ker je WHO leta 2009 črtala vse temeljne aksiome stroke (epidemiologije) glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se lahko razglasila epidemija ali pandemija, sem na vse to dogajanje glede bolezni covid-19 še posebej pozorna. Od takrat lahko namreč WHO to stori poljubno, po svoji subjektivni presoji in ne več na temeljih epidemiološke stroke, ki so veljala desetletja. Takrat je zagotovo šlo za popolno podreditev stroke nekim drugim interesom. Sprašujem se, ali se morda to dogaja tudi zdaj?
Kolege in širšo javnost pozivam k vključitvi v konstruktivno kritično razpravo na to temo. Od tega namreč ni odvisna le naša prihodnost, temveč tudi prihodnost zanamcev. Če se morda izkaže, da so moja stališča v katerem delu napačna, sem jih pripravljena korigirati ob ustreznih strokovnih argumentih, ki pa jih doslej žal nisem prejela, kljub izrecnemu vprašanju o tem, ki sem ga naslovila na Ministrstvo za zdravje 30. septembra 2020.
