Kaj je z mano?

Verjetno je to najpogosteje zastavljeno vprašanje, ki ga slišijo zdravniki, zdravilci in različni terapevti. Še težje pa je odgovoriti na vprašanje – ZAKAJ?

Zakaj imam raka, revmatoidni artritis, Hashimotov tiridoitis, policistične jajčnike, putiko, visok krvni tlak …? Zakaj ima otrok motnjo avtističnega spektra? Zakaj je stara mama dementna? Geni, EMŠO in stres – to so trije najpogostejši priročni odgovori, s katerimi osebe v beli halji poskušajo prikriti nelagodje, ki jih navdaja, ker vam na ta vprašanja ne znajo odgovoriti. Pa so to v resnici vprašanja brez odgovora?

Medicina je iz dneva v dan dražja in vse bolj ujeta v sistem, ki služi z zdravjem, vendar mu obenem vse manj služi.

Kot je izjavil dr. Rau, strokovni vodja švicarske klinike Paracelsus, je največji greh sodobne medicine – specializacija. Specialisti zmorejo videti celo najmanjše podrobnosti, vendar ne vidijo več celotne slike. Ukvarjajo se z virusom, s tumorjem, s strdkom, in ne s človekom. Z njimi se, tako kot z marionetami, igrajo tisti, ki v ozadju služijo na račun neučinkovitosti obstoječega sistema.

Ni res, da »uradna medicina« ne zna odkriti vzrokov bolezni in pred zdravljenjem postaviti natančne diagnoze. Težava je predvsem v tem, da to, kar je za industrijo, ki služi z zdravjem, najbolj dobičkonosno, ni obenem to, kar bi bilo za pacienta najkoristnejše.

Stroške diagnostike, pogovora, individualne obravnave, fizioterapije ali bivanja v zdravilišču naš sistem vidi kot nepotrebne, ker jih tako prikazujejo tisti, ki lobirajo za čim več predpisanih zdravil. Posledično se te pravice krčijo ali pa jih izvajajo tako, da so neučinkovite.

V trenutnih razmerah vaš zdravnik – četudi bi hotel – diagnostiki ne more posvetiti dovolj svojega časa, premisleka in razpoložljive opreme. Celostna diagnostika ni v interesu farmacije tudi zato, ker bi se pri večini težav izkazalo, da sinteznih zdravil sploh ne potrebujemo. Zdravnik, ki mu sistemsko onemogočajo, da bi vas zares pozdravil, pa je sprejel sramotno vlogo šahovskega kmeta, ki je tu zato, da vam težave zgolj blaži, ohranja in jih celo stopnjuje.

Zato imamo v Sloveniji položaj, ko zdravnik predpiše zdravilo in vam v isti sapi reče: »Če to ne bo delovalo, se oglasite še enkrat, da vam bom predpisal nekaj drugega.« Šele če tudi to ne bo delovalo, se bo (morda) lotil diagnostike.

Tako je cenejše predpisati antibiotik »za vsak primer«, kot ugotoviti, ali je okužba sploh bakterijska. Antibiotik je poceni. Koliko pa vas bo stala obnova poškodovane mikrobiote? Obvladovanje razraščene kandide? Večja občutljivost imunskega sistema, ki jo bo povzročila antibiotična kura?

Otroku ugotovijo močno povišano raven sladkorja v krvi, ga razglasijo za diabetika tipa 1 – in čez noč postane dosmrtni uporabnik inzulina, ki mu bo na dolgi rok poškodoval živčevje, ledvice, oči … Drugemu ugotovijo alergijo, in že postane redni uporabnik pršil, njihova uporaba pa mu obremenjuje jetra, povzroča razraščanje kandide in šibi imunski sistem. Pri tretji osebi odkrijejo povečano ščitnico, ki jo po hitrem postopku odrežejo, oseba pa postane do smrti odvisna od uživanja ščitničnih hormonov.

Kakšna je druga možnost?

Oglejmo si, kako se tega loteva medicina 21. stoletja.

Celostna slika ni izum 21. stoletja. Dolga tisočletja so zdravnike kitajske medicine plačevali na osnovi tega, koliko njihovih oskrbovancev je bilo zdravih. Zato je vsaka resnejša bolezen pomenila sramoto za zdravnika, ki je spregledal simptome in dovolil, da se je težava razvila do te mere, da je ogrožala zdravje. Si predstavljate, da bi zdajšnje zdravnike plačevali na osnovi števila zdravih, ne pa bolnih ljudi? Pravzaprav bi bilo mogoče naš bolni zdravstveni sistem zelo preprosto »pozdraviti«, če bi vanj vpeljali nekaj zdrave kmečke pameti.

Kot pravi dr. Dale Bredesen, znani ameriški nevrolog z odličnimi referencami na področju zdravljenja Alzheimerjeve bolezni: »Če se zdravnik ne ukvarja z vzroki vaše bolezni, je obtičal v medicini 20. stoletja.«

Dr. Bredesen s stotinami pacientov, pri katerih ni le ustavil napredovanja demence, temveč tudi dosegal obnovo možganov, dokazuje, da ne potrebujemo čudežnih zdravil, pač pa celostni pogled. Njegova zasluga je tudi diagnostični protokol, imenovan kognoskopija, v katerega so vključene vse diagnostične preiskave, ki omogočajo zdravljenje Alzheimerjeve bolezni (več o tem).

Če bi bili njegov pacient, bi najprej preveril, kako spite, kako se prehranjujete, kolikšna je vaša obremenjenost s stresnimi hormoni, toksini, plesnimi in elektromagnetnim smogom.

Njegova priporočila v celoti sovpadajo z naravnimi rešitvami, o katerih lahko berete v priročniku Kako ohraniti možgane.

Ozdravljeni diabetiki?

Dr. Rau je na konferenci v Ljubljani razložil, kako v švicarski kliniki Paracelsus obravnavajo paciente, pri katerih so pred tem ugotovili diabetes. Sistematično preverijo obremenitev s toksini, vnetne markerje, zdravje ust in stanje mikrobiote. Kaj pri tem ugotovijo? Da težave pogosto izvirajo iz parodontalnih vnetij ali pa iz vnetij, ki so jih ustvarili mrtvi zobje – diabetes je le ena od posledic kroničnega vnetja v telesu.

V zadnjem času ugotavljajo, da je diabetes vse pogostejši tudi na območjih, kjer vodo čistijo s klorom. Klor se namreč veže na krom in s tem onemogoči njegovo delovanje, zato inzulinski receptorji v celicah ne morejo opraviti svojega dela, pomanjkanje kroma pa sčasoma pripelje do povišane ravni sladkorja v krvi.

Ugotovili so tudi številne druge povezave, ki lahko povzročijo to, kar označujemo kot »diabetes«. Ko odkritega povzročitelja odpravijo, praviloma izzvenijo tudi simptomi, pacient pa je po terapiji ozdravljen in ne potrebuje dosmrtnega zdravljenja.

Zakaj, zaboga, takega preverjanja ne opravljajo tudi pri nas, saj ne gre za pošastno drage diagnostične postopke? Preprosto zato, ker že samo zdravila (brez stroškov zdravniškega dela in brez stroškov zapletov, do katerih pride v napredovali fazi bolezni) za enega diabetika stanejo od 200 do 400 evrov na mesec, kar pomeni od 2400 do 4800 evrov na leto! Če bi od 125.000 diabetikov v Sloveniji trajno pozdravili le eno petino, bi naša zdravstvena blagajna vsako leto prihranila od 60 milijonov do 1,2 milijarde evrov (in seveda hkrati povzročila »izgubo« tistim, ki živijo od prodaje teh zdravil)!

Kaj zmorejo naturopati?

Slovenija naposled dobiva tudi šolane naturopate. Tudi ti znajo na telo gledati celostno, ne da bi jim bilo treba grobo posegati vanj. Iridodiagnostika (pregled šarenice), pregled jezika in kože, ocena blata, bioresonančni pregled …

Vse to so lahko zelo drago­ceni viri informacij za celostnega terapevta, ki si za pacienta vzame čas in se ukvarja z iskanjem vzroka, še preden predpiše terapijo.

V sodobni celostni medicini sintezne pripravke vse bolj pogosto nadomeščajo naravni izvlečki, fermenti, probiotiki … Iščejo se rešitve, ki delujejo bolj celostno in brez stranskih učinkov. Tako je denimo v Nemčiji 74 % predpisanih protirevmatskih zdravil na osnovi vražjega kremplja, ki za razliko od nesteroidnih antirevmatikov nima stranskih učinkov.

Je čas, da tudi Slovenija vstopi v 21. stoletje?

Zdravniki se morajo odločiti, kakšni medicini želijo služiti! Stavkati bi morali za svoje dostojanstvo in poslanstvo – služiti zdravju! Za več časa, več povezanosti in večjo svobodo pri izbiri vzvodov, s katerimi bodo zdravili svoje paciente. Pa mislite, da bi v tem primeru še vedno potrebovali trikrat več zdravnikov in več denarja? Motite se – najverjetneje bi imeli več zdravja za manj denarja.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj