V Uradnem listu je bila 3. septembra objavljena sprememba vladnega odloka, po kateri velja, da »prijavljanje nalezljive bolezni covid-19 poteka na način, ki ga Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni določata za kugo ali virusno hemoragično mrzlico po povzročiteljih iz 1. skupine nalezljivih bolezni«. Ali to pomeni, da zaradi covida-19 vlada lahko razglasi obvezno cepljenje in druge restriktivne ukrepe, ki veljajo za bolezni v tej skupini?
Ta dilema te dni dviga veliko prahu in nezaupanja javnosti. Več v odprtem pismu Biserke Ilin, dr. med., ministru Gantarju:
Minister za zdravje dr. Tomaž Gantar
Ministrstvo za zdravje
Štefanova ul. 5
1000 Ljubljana
Predmet: Vprašanje ministru za zdravje dr. Tomažu Gantarju
Spoštovani minister dr. Gantar, spoštovani kolega, v imenu svojih kolegov, ki se zaradi hudih pritiskov in diskreditacij zaenkrat še ne upajo poimensko izpostaviti in v svojem imenu se obračam na Vas z vprašanjem in sicer na podlagi katerih strokovnih argumentov je bolezen Covid-19 “uvrščena” v skupino nalezljivih bolezni, ki imajo poseben pravno formalni status, zaradi izjemno visoke smrtnosti, namreč ta uvrstitev omogoča tej ali kateri koli drugi vladi, da nas oropa vseh temeljnih človekovih pravic v primeru ponovne razglasitve epidemije Covida-19, za katero vemo, da je smrtnost nekaj stokrat manjša od vseh nalezljivih bolezni iz te skupine, v katero je uvrščena?
Dovolite mi, da se na kratko predstavim. Sem Biserka Ilin, dr. med., spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije. Pred specializacijo sem 7 let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci – dežurstvo. Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine.
Kot zdravnica (s skoraj 40-letno “kilometrino” v medicini) bi rada opozorila na odlok vlade, ki je zelo sporen. Menim, da gre za hudo zlorabo in klasično podreditev stroke s strani politike.
Vlada je namreč pred kratkim s Sklepom o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni Covid-19 (Uradni list, št. 117/2020) določila, da »prijavljanje nalezljive bolezni Covid-19 poteka na način, ki ga ZNB in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje (Uradni list RS, št. 16/99 in 58/17) določata za kugo ali virusno hemoragično mrzlico po povzročiteljih iz 1. skupine nalezljivih bolezni«.
Covid-19 je torej uvrščen v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni, kot so kuga, ter skupino hemoragičnih mrzlic (sem sodijo tudi ebola, rumena mrzlica …), s stopnjo smrtnosti med 45 % do 100 %. Podatke lahko preverite na spletne strani NIJZ. Za to skupino nalezljivih bolezni s posebnim statusom zaradi izjemno visoke smrtnosti je bilo tudi prej dopuščeno poseganje v temeljne pravice ljudi (npr. v osebno svobodo posameznika, da lahko odloča o svojem telesu oziroma posegih vanj). Osebna svoboda se je v tem primeru lahko podredila interesom večine.
Dejstvo pa je, da je stopnja smrtnosti pri Covidu-19 nekaj stokrat manjša od katerekoli bolezni iz te skupine, tako da za uvrstitev v to skupino ni prav nobene strokovne podlage. Ima pa ta odlok vlade lahko hude posledice za vse nas. Na podlagi tega odloka bo namreč vlada ob razglasitvi epidemije Covida-19 imela pravico odrediti tudi obvezno ali celo prisilno cepljenje ali zdravljenje. Covid-19 po strokovnih argumentih (na katerih temelji opredelitev te skupine nalezljivih bolezni s posebnim statusom) nikakor ne sodi v to skupino bolezni, ki bi do takšne stopnje ogrožalo preživetje populacije, da bi tako grob poseg v temeljne pravice bil utemeljen.
Ta sklep vlade je bil objavljen v Uradnem listu (3. 9. 2020) in veljaven. Menim, da je umik tega sklepa NUJEN, če ne želimo dopustiti popolno kontrolo in represijo nad nami brez zares tehtnih argumentov.
Imam občutek, da poslanci (ki bodo v kratkem glasovali o Zakonu o nalezljivih boleznih – ZNB) tako kot tudi širša javnost niso bili informirani o posledicah tega odloka oz. možnostih zlorabe in resnosti teh. O uvrstitvi neke bolezni v skupino najbolj ogrožajočih nalezljivih bolezni ne sme odločati politika na podlagi lastnih interesov, temveč zaradi resnosti posledic to lahko stori le širši krog strokovnjakov na podlagi argumentov in po zelo tehtnem premisleku, kar se seveda v tem primeru ni zgodilo.
O tem nismo bili informirani niti zdravniki. Minister Gantar nas je z enim kratkim stavkom na poročilih postavil pred gotova dejstva, brez pojasnila (za te, ki ne vedo, zakaj pravzaprav gre pri tem) kakšne hude posledice za nas skriva ta politično podstavljena past.
Ta sklep vlade skupaj z morebitnim izglasovanjem Zakona o nalezljivih boleznih konec meseca na podlagi prav te uvrstitve takoj odpre poti možne zlorabe v smislu popolne kontrole nad našimi življenjem, telesom, zasebnostjo in premoženjem.
Največ škode (tudi nepopravljive) se nam lahko zgodi prav na področju zdravja. Cepiva proti Covidu-19 namreč temeljijo na povsem drugačnih konceptih kot »stari« tip cepiva. Sicer nisem proti cepljenju, nasprotujem pa cepivom, ki so registrirana po hitrem postopku, brez nujnega kliničnega testiranja in preverjanja tudi dolgoročnih stranskih učinkov, ki trajajo vsaj 5-6 let. Nobeno od cepiv za Covid-19 ne bo prestalo tovrstnih varnostnih preverb, ker bodo po odobritvi WHO registrirana po skrajšanem postopku.
S tem sklepom je vlada zagotovila sebi prosto pot do možnosti uvedbe obveznega ali celo prisilnega cepljenja tudi v primeru epidemije Covida-19. S tem bi dala legitimnost farmacevtski industriji za največji biološki eksperiment na ljudeh pri nas z nepredvidljivimi posledicami, kar je z Ženevsko konvencijo prepovedano. Ni narobe to, da bi cepiva bila dostopna vsem, ki se želijo prostovoljno cepiti, ob opozorilu o morebitnih tveganjih, vendar NIKAKOR ne sme to biti obvezno.
Alarmantno je tudi dejstvo, da proizvajalci cepiv sami ne nosijo nobene niti kazenske niti odškodninske odgovornosti za trajno škodo za zdravje ljudi ali smrt, ki jo bodo morebiti njihova cepiva povzročila. Zaradi tega menim, da je umik tega vladnega sklepa NUJEN.
Ni zanemarljivo niti dejstvo, da vlada »gibanje« oz. stanje epidemije določa na podlagi precej nezanesljivih PCR testov, ki dejansko sploh niso namenjeni za tovrstno uporabo in zanjo niso niti klinično testirani. To omogoča poljubno interpretacijo nujnosti represivnih ukrepov.
Ne zanikam obstoj bolezni, niti potencialne nevarnosti, ki jih z zapleti povzroči (predvsem pri ranljivih skupinah), vendar se strinjam s tem, kar je že marca povedal dr. Eržen (takratni direktor NIJZ), da so nekateri vladni ukrepi nepotrebni, pretirani in ne služijo namenu varovanja zdravja. Kot vemo, je zaradi te izjave bil v roku 48 ur odstavljen le za to, ker je korektno zagovarjal stroko (epidemiologijo). Po mojih informacijah, sta iz podobnih razlogov, iz vladne svetovalne skupine izstopili še dve izkušeni epidemiologinji.
To, kar se v zvezi s tem dogaja, me zelo skrbi.
Veliko kolegov se strinja z zgoraj napisanim, vendar o tem ne upajo spregovoriti zaradi pritiskov in diskreditacij.
Vnaprej se v imenu kolegov in v svojem imenu zahvaljujem za Vaš odgovor.
S spoštovanjem,
Biserka Ilin
dr. med., spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije
