Voda in kislina

Stomach ulcer and burning indigestion pain in the digestive system with a medical illustration of the human digestion organ with a hole in the document that has a burn with flames as a health care symbol on a grunge texture.
Eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj prihaja do presežka ali primanjkljaja kisline v želodcu, je ta, da ne pijemo dovolj vode oziroma to počnemo ob napačnem času.
Zadostna količina vode je pogoj, da bi različne faze naše presnove stekle nemoteno.
Začne se že v želodcu, ki po eni strani potrebuje čim debelejšo plast bikarbonatne raztopine, s katero ustvarja zaščitno plast med kislino in stenami želodca. Če smo pili premalo, bo tudi bikarbonatne sluzi premalo in bo telo pametno odločilo, da mora omejiti tudi proizvodnjo kislih sokov, sicer si bomo „razžrli” lastni želodec. Posledica primanjkljaja želodčne kisline pa so slabo prebavljena hranila, nerazgrajene beljakovine in preživeli patogeni organizmi, ki lahko nemoteno nadaljujejo svojo pot v naše telo. Če nimamo dovolj kisline, je motena tudi presnova vitamina B12, železa in drugih dragocenih rudnin.
Če je vode dovolj, bo tudi bikarbonatne raztopine in želodčne kisline dovolj – zato je tudi obdelava hrane v želodcu hitrejša in bolj temeljita. Ko se sokovi na koncu iz želodca izločijo, dobi telo tudi osnovno surovino za proizvodnjo bazičnih snovi, ki jih potrebuje za alkalizacijo. Bikarbonatna raztopina in tudi želodčna kislina sta osnovni surovini, iz katerih telo pridobiva alkalne rudnine!

Dve muhi na en mah!

Kdo bi si mislil, da je vse skupaj tako preprosto? Edino, kar morate storiti, je, da pol ure pred jedjo zaužijete kozarec do dva vode (najbolje sobne temperature). Ta bo imela dovolj časa, da zapusti želodec in bo takoj uporabljena kot dragocena surovina za proizvodnjo prebavnih sokov.
Če pa se vam to zdi preveč preprosto, da bi bilo res, potem imate na voljo bolj zapleten scenarij. Ker bo bikarbonatne raztopine premalo, bo tudi prebava daljša. In ko vse skupaj začne vreti v želodcu, vas bo tiščalo in se vam bo kislo spahovalo, zato boste napačno menili, da je za vse kriv presežek želodčne kisline. Tega boste začeli gasiti z antacidi, s čimer bo stanje sčasoma le slabše. Prebava v želodcu bo vse slabša, črevesje bo postajalo vse večje gojišče patogenih organizmov, ki se bodo naslajali z ostanki neprebavljene hrane, začelo se bo slabšanje krvne slike in vse bolj boste zakisani, utrujeni ter dovzetni za bolezni.

Kako piti vodo?

Res je neverjetno, da človeška vrsta v 21. stoletju potrebuje napotke o tem. Vsakodnevno srečevanje z napačnimi praksami pa nas je pripeljalo do sklepa, da je tudi o tem res treba zapisati nekaj več.
Mnogi se pritožujejo, češ, da spijejo dva litra vode na dan in ni veliko bolje. Potem jih vprašamo, kako in kdaj to vodo spijejo, in izkaže se, da večji del te vode zaužijejo pol ure po kosilu, ko postanejo žejni, ali zvečer po telesni vadbi, …
Ena največjih napak je spiti vodo po jedi. Telo vodo potrebuje, da bi proizvedlo sokove, s katerimi bo začelo prebavo. Če vode niste spili pred jedjo, se bo telo izmučilo in jo recikliralo od drugod. Predstavljajte si, kakšna sabotaža je, da prebavo, ki se je ravno dobro začela s kislino, ki jo je telo z muko pridelalo, zalijete s pol litra vode po kosilu. Indijci temu rečejo, da ste pogasili prebavni ogenj. S tem ste prebavo ustavili, sokove v želodcu razredčili, potrebno delovno temperaturo želodca znižali, ustavili obdelavo hrane in s tem prisilili telo, da celotni proces prične znova.

Ali lahko pijemo ob jedi?

Eni so prebrali, da ne, drugi, da lahko in sedaj od nas pričakujejo natančen odgovor. Odgovor je odvisen od tega, kar boste jedli. Predstavljajte si, da je želodec palični mešalnik, s katerim morate premešati vse, kar ste zaužili, in ustvariti kremasto snov. Če ste zaužili le sendvič, ga palični mešalnik ne more premešati v kremo. Če pa ste ob tem zaužili še nekaj tekočine, bo šlo lažje. In obratno – če smo jedli juho ali enolončnico, je že dovolj tekočine, da lahko vse skupaj premešamo, zato bo dodajanje tekočine odveč. Vsaka gospodinja ve, da zelenjave ne moremo premešati v gladko snov, če je preveč vode. Če smo prisotni in vemo, kaj bomo pojedli, bomo tudi vode ali kakšne druge tekočine dodali v pravi meri. Zadeve se zapletejo, ko smo pri jedi tako odsotni, da pol ure po kosilu ne vemo več, kaj smo sploh zaužili.

Kakšno vodo piti?

Vsaka voda je boljša od dehidracije. Res pa je, da ne bodo vse enako uporabne v telesu. Tako kot rože in zemlja tudi naša tkiva najlaže vsrkavajo mehko vodo. Večina voda v Sloveniji je zelo trdih. To najbolj opazite, ko vodo zakuhate in se ob stenah posode nabere vodni kamen. Mehko vodo dobimo neposredno iz narave, če uživamo deževnico ali stopljeni sneg. Lahko pa tudi vodovodno vodo zmehčamo z različnimi filtri ali z napravami za reverzno osmozo.
Strah, da bi tako naše telo ostalo brez rudnin, je popolnoma odveč. Pomislite logično – če bi rudnine iz vode naše telo lahko izkoristilo, potem nihče ne bi trpel zaradi pomanjkanja kalcija, saj je v naši vodi več kot dovolj kalcijevega karbonata. Na žalost pa nam ta anorganska oblika kalcija bolj škoduje kot pomaga, saj se nalaga tam, kjer ga ne potrebujemo. Enako velja tudi za druge rudnine. Razen majhnega odstotka teh rudnin, ki jih najdemo v mineralnih vodah v koloidni obliki, je vse ostalo za telo neuporabno. Ravno nasprotno – čim manj je voda nasičena, večje bodo njene absorpcijske moči. Povedano drugače, več smeti bo lahko pobrala in odpeljala iz našega telesa.
Večina filtrov zmanjšuje trdnost vode in iz vode odstranjuje odvečne delce. Večina jih je sicer ustrezna le za vodo, ki je že pitna in bakteriološko neoporečna. Če živimo na območjih, kjer so onesnaženja večja in se v vodi pojavljajo tudi fekalije, zajedavci, bakterije ali težke kovine, bomo potrebovali bolj zahtevne filtre. Takšno čistost vode lahko dosežejo le destilatorji in reverzno-osmozni filtri.
Tako obdelana voda sicer utrpi stres v svoji strukturi, zato jo je dobro po filtriranju pustiti nekaj časa v steklenem vrčku s kristali ali v posebnih steklenih vrčkih, ki njeno strukturo ponovno uredijo in vodo energijsko napolnijo.

Kaj pa dodatki?

Ali je vodi treba dodajati snovi, s katerimi povečujemo njeno alkalnost, živost, antioksidativni potencial?
Na trgu je vse več takšnih dodatkov in res jih je težko ocenjevati, zlasti zato ker se večina ponuja po sistemih mrežnega marketinga, ki je znan po visokih ustnih obljubah in malo oprijemljivih dokazov. Pri izbiri bodite zato še posebej pozorni, pri sintezno ustvarjenih dodatkih. Tudi pretiravanje je nevarno. To potrjujejo ugotovitve velikega števila raziskovalcev. Vsi ugotavljajo, da premalo antioksidantov v telesu res lahko prispeva k bolezni in pojavu raka, enako pa se lahko zgodi tudi, če je antioksidantov preveč. V projektu zato bolj zaupamo skozi tisočletja preverjenim naravnim antioksidantom, ki jih je ustvarila narava. Te najlažje dobimo z uživanjem začimb, ki so preverjeno najmočnejši antioksidanti na planetu.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj