Pred nekaj dnevi sem sosedi podarila deset jajc naših kur, naslednji dan pa nas je razveselila z dvema kosoma peciva. »Vračam nekaj predelanih jajc,« je rekla. Pecivo je res bilo lepo in intenzivno rumeno.
»Očitno te svoje kure prav lepo hranimo,« sem pomislila in z veseljem pojedla polovičko kosa. Čez dve uri me je začela boleti glava in me črvičiti v želodcu. Čez čas se je vrnil domov moj dragi in še on pojedel svoj košček. Minila ni niti ura, ko se je začelo burno oglašati njegovo črevesje. »Verjetno pada zračni tlak, nekaj me pritiska v glavi,« je povedal.
Po kosilu pa sem si privoščila še drugo polovičko svojega kosa – in simptomi so se ponovili. Takrat mi je postalo jasno, da težave izvirajo iz peciva. Le kaj bi bilo lahko narobe, sem premišljevala. Šlo je za navadno pecivo z jabolki. Nič smetane, skute, oreškov ali kakih drugih potencialno spornih sestavin.
Vse skupaj mi ni dalo miru, zato sem poklicala sosedo, da bi jo vprašala za recept peciva, ki ga je prinesla. »Moka, sladkor, jajca, pecilni prašek, jabolka …«
»Zanimivo, da je tako rumeno, sem že mislila, da kure nimajo več dovolj zelenja.«
»Ah, verjetno je bilo notri še kakšno jajce za peko, ki sem ga že imela v hladilniku.«
»Jajce za peko? Prvič slišim.«
»Ne poznate? To so super jajca. Če hočete lepo rumeno pecivo ali palačinke …«
Priznam, jajc že dolgo ne kupujem, ker ima moj žolčnik s tem, kar v trgovinah ponujajo kot jajca, vedno težave. Zanimivo je, da mi jajca naših domačih kokoši ne povzročajo nikakršnih težav.
Seveda sem se lotila guglanja, vendar mi razen tega, da jajca za peko v resnici obstajajo, ni uspelo izvedeti nič drugega.
Potem sem se odpravila v trgovino in si to škatlo z njimi ogledala od blizu, vendar nikjer ni bilo podatka o kakem dodatku, po katerem bi se ta jajca razlikovala od običajnih. Šlo je za jajca iz talne reje – skratka, tisti ogromni hlevi, v katerih se pod umetnimi lučmi drenja na tisoče kur nesnic, ki jih hranijo samo s krmnimi mešanicami. »Ta rumena barva zagotovo ni od zelene trave in ohrovta,« sem pomislila. Če še ne veste, takšna krma daje jajca z zelo bledimi rumenjaki. Da bi ti postali bolj rumeno oranžni, je potrebno dodati barvila.
Če so barvila dodana končnemu izdelku, denimo pecivu, morajo proizvajalci to označiti. V zadnjem času se ozaveščeni potrošniki izogibamo izdelkom v katerih zasledimo barvila. Če beremo etikete, se ta skrivajo pod številkami E 102, E 104, E 122, E 124, E 129. Pri podatkih o uporabi morajo proizvajalci ob njih zapisati da »lahko škodljivo vpliva na aktivnost in pozornost otrok«. (Verjemite, da ne samo na njihovo.) Ker tovrstne informacije utegnejo potrošnika odvrniti od nakupa, je veliko lažje prodati jajca, obarvana z barvili.
Kaj vsebuje krma, namreč na ovojnini ni treba označiti, saj ni bilo dodano končnemu izdelku. Tako mora proizvajalec označiti, če je v izdelku gensko spremenjena koruza, če pa je z enako koruzo krmljen piščanec, naj bi bilo vse varno – piščanec se lahko prodaja kot »naš«, »tradicionalni«, »lokalni«, »slovenske kakovosti« in kar je še tega.
Enako velja za meso: živali lahko krmijo z gensko spremenjenimi žiti in stročnicami. Takšno meso utegne biti tudi pri intenzivni reji zelo nevabljive barve, dokler ga nekaj dni pred zakolom ne pobarvajo v želeni odtenek rožnate ali rdeče barve. Tudi za losose obstaja cela barvna paleta – rejci se lahko odločijo, kako intenzivno lososove barve bo njihov produkt. Pri izdelkih, ki niso iz ekološke reje, ne boste našli skoraj nobenega, ki ne bi bil deležen takšne ali drugačne barvne obdelave.
Barvila peciva po naročilu
Eden od največjih ponudnikov barvil za živila je koncern BASF, ki ponuja na desetine tovrstnih izdelkov za različne namene. Za barvanje jajc so najpogosteje v rabi BASF’s Lucantin (R) rdeče in Lucantin (R) rumeno.
Njihov katalog rejce nagovarja, da »vsakdo, ki skrbi za hrano, skrbi tudi za barvo živila. Mi vam pomagamo ustvariti večjo vrednost z manjšim vložkom. (…) Barva rumenjaka, barva piščančje kože ali škampov določa, kakšno plačilo bo pridelovalec dobil za svoj napor.« Natanko tako – z zvijačo in s poceni dodatki potrošnike »nategnejo«, da plačamo več, misleč da smo kupili res zdrav in vitalen izdelek.
Natanko tako je zapisano v katalogu: »Barva kože obljublja več kot le dober obrok, doživljamo jo kot zagotovilo, da je žival zdrava in da je bila dobro krmljena. (…) Z Lucantin® Yellow 10 % NXT in Lucantin® Red 10 % NXT lahko kmet barvo kože preprosto prilagodi tržnim zahtevam, kar je zelo učinkovit način za pridobitev večje vrednosti z manj napora in vloženih sredstev.«
Zapisano ne potrebuje komentarja. Celotna živilska veriga zasleduje enak cilj – da se vam (le) na pogled zdi vredno, hkrati pa je to doseženo kar se da hitro in poceni.
Kako do intenzivno rumene barve peciva
Povsod v literaturi trdijo, da gre za obliko provitamina A, ki torej ne more biti škodljiv, zato so tudi varnostni predpisi za uporabo zelo ohlapni. Če bi bili to v resnici izvlečki korenčka, tega članka ne bi pisala. V praksi gre za povsem sintezno pridobljene snovi, o katerih zgolj domnevajo, da se v živalskem telesu obnašajo podobno, kot bi se naravni karotenoidi.
Varnostni listi vseh tovrstnih kemikalij so javni in si jih lahko preberete tudi sami.
Ne večino vprašanj, ki me zanimajo, v njih nisem našla odgovora. Natančno sem prebrala varnostne liste. V tistem za Lucantin® CX forte denimo piše da gre za kemično snov: (E)-5,9,14,18-Tetramethyl-20-(2,6,6-trimethylcyclohexenyl) 3,5,7,9,11,13,15,17,19-icosanonaen-2-one v matriksu iz ogljikovih hidratov in želatine, stabilizirane z ethoxyquinom (ISO).
Poleg tega, da te snovi ne smemo vdihavati in da moramo z njo rokovati v zaščitnih očalih; da ob stiku s kožo utegne biti alergena; da je ne smemo odplakniti v odtok … v varnostnih navodilih piše tudi to, da je v mešanici 68 odstotkov snovi, o katerih ni znano, kako nevarne so za naša dihala, 50 odstotkov mešanice pa predstavljajo snovi, o katerih ne vemo, kako toksične so. Njihova mutagenost in kancerogenost nista raziskani. Reproduktivna toksičnost ni raziskana, ugotovitve o varnosti pa temeljijo na podatkih o podobnih snoveh. Znano je, da je pripravek pri testiranih živalih povzročil občutljivost kože in dihal.
To je torej »zdravo in naravno« ter primerno za uporabo naših kmetov, v povprečju starih sedemdeset let.
Bližnjice ni, očitno smo pred izbiro, ali nas bodo »redili« s takšnimi zvarki – ali pa bomo morali za živila, ki nas bodo živela in gradila, poskrbeti kar sami. Domača kokoš je edino zagotovilo za zdravo jajce! Sodelovanje s podobno mislečimi pa je najlažja pot do oskrbe skupnega kurnika. (Več o tem si preberite na Samooskrbni.net.)
Kako rumeno barvo peciva dosežemo samooskrbni?
Barva rumenjaka je odvisna predvsem od količine zelene hrane, ki je bila na voljo kokošim. Torej za rumena peciva potrebujemo veliko ohrovta, solate in druge zelenjave, ki jo bodo kure predelale v intenzivno oranžna jajca. Če za praznike želite dobiti še posebno rumena jajca, kokošim popestrite jedilnik in v krmo dodajte malce suhe in zmlete rdeče paprike.
Če nimate svojih jajc in nočete uživati obarvanih, priporočamo, da pecivo obarvate s kurkumo. Če jo raztopite v malce mleka, bo že zelo majhna količina lepo obarvala palačinke ali pecivo, ne da bi jim spremenila okus.
Preberite tudi:
Kokošnjak na vaši trati? Zakaj pa ne!
Neumen kot kura?
Premišljujete o svoji perutnini?
