Stopimo iz okvirjev

Divja lepota me osrečuje in vse več nas je, ki doživljamo podobno. Ste morda tudi vi opazili, da narava še bolj žari v svojih barvah? Sama se vsak dan posebej čudim življenju samemu in zdi se mi, da tudi zvezde še nikoli niso tako lepo žarele niti ptiči tako ubrano peli. Imam celo občutek, da se je prava pomlad začela šele zdaj, po koncu epidemije. Igrivost je tista prava naravnanost, ki pospeši srčni utrip in riše nasmeh na obraz.

Počutim se, kot da sem se osvobodila iz temnega okvirja, ki me je poskusil ohranjati v nenaravnem ritmu. Vemo, da izredne situacije zahtevajo izredne ukrepe, vemo pa tudi, da je zdrava pamet tisto, kar lahko vsi uporabljamo in seveda ob tem tudi poskrbimo, da damo cesarju, kar je cesarjevega (moj priimek Cesar je povsem naključen).

Težko je videti nove poti in nove smeri, dokler nismo prisiljeni v to. Vse več nas je, ki smo se v tem korona času bolj začutili, in bili prisiljeni na spremembe v poslovanju, nekateri pa še razmišljamo o teh spremembah … Vse ob svojem času – ohranimo ritem narave in srca. Smo že toliko izkušeni, da vemo, da je edina prava pot pot srca in da se telo nikoli ne laže. Vam žarijo oči in ste preprosto srečni, ker vas nič ne boli, ker ste v svojem ritmu? Kar tako naprej! Ste morda zakrčeni? Dobrodošli na masažo, vendar je smiselno pretehtati, kaj je vzrok za zakrčenost! Običajno ni samo fizičen, običajno je nekaj od znotraj, nekaj, kar v telesu ne steče … In če ne steče, takrat se zavestno odločim za negovanje čuječnosti in zavestni premik. Takrat hodim, kolesarim, se premikam in tapkam, diham … počasi, ljubeče do sprostitve, do klika, ki vodi do spremembe. Na srečo smo povezani med seboj v podpori, zato je lažje sprejeti edino stalnico v življenju, to je spremembo.

Me je prešinilo, da se vsa modrost skriva v najbolj vsakdanjih stvareh, opravilih … Kljub temu da že četrt stoletja hodim v isti gozd, me vsakič znova prijetno preseneti. Spremljam ga v vseh letnih časih, skozi obdobja preizkušenj in gozd spremlja mene … Drevesa me poznajo in jaz njih. Rastejo in rastem, nekatere je pred leti uničil žled, nekatere pokončne smreke pa lubadar. Ne glede na vse tragedije se gozd obnavlja in nudi varno zavetje živalim, rastlinam in ljudem … Še več! Na nek nenavaden način zna gozd pomiriti, okrepiti, napolniti z energijo … – govori o življenju, ki se obnavlja in nadaljuje!

Kako dragoceni so smrekovi in borovi vršički, koliko moči skrivajo v sebi – rada jih dodam v hrano – seveda ne pretiravam v nabiranju. In podrastje je polno navadne smrdljivke, bršljanaste grenkuljice … Vsakič prinesem polno platneno vrečko domov, da izboljšam ‘kulturno’ solato. Blagoslovov je toliko!

Gozd je moje zavetje in čeprav ga poznam zelo dobro, me je te dni presenetil z novo potjo, z novim narastiščem dišečih jagod, dišečih šmarnic, bezgovih grmov … Ne gre samo za hrano (čeprav vse pogojujemo z njo), morda gre za prano – vsoto vseh blagodejnih kozmičnih energij, saj gozdiček zna in ve brez besed, brez modrovanja … le prisluhniti je treba s srcem in takrat se odstre novo obzorje.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj