Nas bodo rešili antioksidanti?

V zadnjem času zelo veliko slišimo o nevarnih prostih radikalih, ki uničujejo naše celice od znotraj, in o reševalcih antioksidantih, ki lahko to reakcijo ustavijo. Če si boste prebrali kakšno brošuro ali spletno stran ponudnika antioksidantov, boste ugotovili, da vsak ponudnik hvali svoj antioksidant kot najboljšega »na svetu in v vaši okolici« in da vam vsak zatrjuje, da je prav njegov izdelek pravi za vse vaše bolezenske težave.

Kakšna so dejstva?

Dejstvo je, da so antioksidanti molekule, ki lahko upočasnijo ali preprečijo oksidacijo drugih molekul. Vsi vemo, kako so videti oksidirani ogrizek jabolka, čaj, ki je dalj časa stal, ali oksidirano olje in maslo. Antioksidanti preprečujejo, da bi naše notranje maščobe postale žarke, da bi celice oksidirale ali da bi se dragocena hranila izgubila zaradi reakcije s kisikom.

Dejstvo je tudi to, da antioksidanti niso nova pogruntavščina sodobne tehnologije. Človek jih je proizvajal že od nekdaj in užival skupaj s hrano. Danes postajajo tako aktualni prav zaradi tega, ker jih v sodobni hrani primanjkuje in so naši običajni procesi moteni. Torej očrnjeni prosti radikali ne postajajo aktualni zato, ker so to teroristične tolpe, ki so v zadnjih desetletjih vdrle v naš obrambni sistem, in ker vsako celico vsak dan napadejo tudi do deset tisočkrat, kot so izračunali znanstveniki. Aktualni so zato, ker smo sami porušili naravno ravnovesje antioksidantov in oksidantov, ki je obstajalo do pojava naše sodobne industrijske prehrane.

Različne snovi vsebujejo molekule, ki delujejo v telesu kot antioksidanti. Najbolj poznamo vitamine A, C in E, flavonoide, antociane, Q10 itd. Vendar naše telo razpolaga z zelo zapletenimi sistemi, v katerih je težko imenovati glavnega igralca, cilj timske igre pa je enak – omejiti delovanje prostih radikalov. V ta namen telo razen navedenih uporablja tudi večkomponentne encimske sisteme, kot so katalaze, superoksid dismutaze (SOD) in raznovrstne peroksidaze. V tem procesu imajo veliko vlogo tudi mikroelementi selen, mangan, cink, baker, železo in krom, ki jih je v konvencionalno pridelani hrani vse manj. Tudi snovi, kot so polifenoli in tioli, delujejo antioksidativno.

Vzrok ali posledica?

Danes nam oksidativni stres (podvrženost celic prostim radikalom) zelo pogosto predstavljajo kot vzrok vseh bolezni. Resnica pa je bolj celostna. Oksidativni stres je posledica naše odsotnosti, preobremenjenosti, slabe prehrane, dehidracije in vrste drugih dejavnikov. Seveda ta posledica nato odpira vrata vrsti drugih posledic, ki jih medicina zna imenovati in razglasiti takšno ali drugačno diagnozo.

Zato tudi dovajanje antioksidantov ni neposredna bližnjica do zdravja. Če je težavo res povzročilo pomanjkanje določene snovi, bo ponovno dovajanje teh snovi telo ozdravilo in ponovno vzpostavilo porušeno ravnovesje. Če pa je vzrok vaše razjede na želodcu nesoglasje s sodelavci ali partnerjem, potem ne iščite rešitve v čudežnih snoveh, temveč v reševanju vzroka. V prospektih enega izmed ponudnikov antioksidantov lahko preberemo, da so prosti radikali naboji, antioksidanti pa neprebojni jopič, ki si ga lahko kupite, da se pred njimi obvarujete. Če uporabim enako prispodobo, lahko povem, da nas morda res varujejo pred naboji, ne pa pred notranjimi strupi.

Iz tega razloga so si tudi študije o delovanju antioksidantov tako različne. Opozoriti je treba, da lahko rezultate kliničnih študij ocenjujemo le, če se poglobimo v snovi, ki so jih testirali. Večina testov je izvedena na sinteznih snoveh in prav te so se izkazale za potencialno zelo problematične. »The beta-Carotene and Retinol Efficacy Trial« (CARET), študija na bolnikih s pljučnim rakom je pokazala, da je pojavnost raka povečana pri kadilcih, ki so uživali pripravke z beta karotenom in vitaminom A (testirali so sintezne pripravke). Tudi nadaljnje študije so potrdile navedene rezultate. Ti škodljivi stranski učinki so bili opaženi tudi pri nekadilcih. Nedavna meta-analiza, ki je vključevala podatke o približno 230.000 bolnikih, je pokazala, da pripravki z beta karotenom, vitaminom A ali vitaminom E povečajo smrtnost, medtem ko za vitamin C ni bilo takšnih ugotovitev. Ob skupnem splošnem pregledu vseh študij navedenih stranskih učinkov niso opazili, negativne učinke so opazili le ob ločeni analizi sekundarnih preventivnih študij (na bolnikih, ki so že bili diagnosticirani).

Dr. Johanna Budwig je bila enakega mnenja, in sicer da lahko antioksidanti v normalnih količinah zelo pomagajo celici, dokler ta deluje bolj ali manj normalno. Ko celica spremeni metabolizem in začne delovati kot rakava celica, pa antioksidativna živila celici ne morejo več pomagati. Po njenem mnenju moramo najprej spremeniti metabolizem celice in ji obnoviti celično dihanje. Šele takrat bo namreč lahko uporabila vitamine, selen in druge koristne snovi.

Naravne snovi so veliko bolj varne

Pri uporabi naravnih izvlečkov so bili rezultati veliko bolj spodbudni, vendar pa moramo tudi na tem področju upoštevati celovitost in modrost narave. Iz razlogov, ki jih naša znanost še ne zna razložiti, celota vedno deluje boljše kot izolirana zdravilna učinkovina.

Torej bi bilo najbolje zaužiti čim več antioksidantov v obliki integralnih živil ali kar najmanj predelanih prehranskih dopolnil. Tudi pri testiranju živil naletimo na zelo različne rezultate. Seveda tudi to ni presenetljivo, če vemo, da vsebuje, na primer, ekološko pridelani korenček tudi do stokrat več antioksidantov od svojega konvencionalno vzgojenega sorodnika.

Večina znanstvenikov, ki »oblikuje« raziskave, v resnici zelo malo ve o celovitosti naše prehrane. Zato tudi dolgoletno opazovanje ljudi, ki uživajo testirano živilo ne pove veliko, če ne vemo, kako ga uživajo. Mnoge snovi, ki vsebujejo veliko antioksidantov, obenem vsebujejo tudi snovi, ki lahko imajo negativne učinke na presnovo. Tako, na primer, kakav, špinača, repa in rabarbara vsebujejo veliko oksalne kisline, vendar lahko to nevtraliziramo s pravilnim kombiniranjem z drugimi živili. Žita in stročnice vsebujejo veliko fitinske kisline, ki jo lahko razgradimo z namakanjem in kaljenjem. Čaji, zelje in fižol pa vsebujejo tudi precej taninov. Če pospešeno uživamo takšna živila in ob tem ne vemo, kako jih pravilno pripraviti in kombinirati, bomo izgubljali kalcij in železo, s tem pa bo skupni seštevek za naše telo negativen. (Konkretne napotke, kako povečati izkoristek živil in nevtralizirati taninsko, fitinsko in oksalno kislino, najdete v knjigi Resnice in zmote o osteoporozi.) Če nekdo opazuje 1.000 takšnih oseb in ga zanima le, ali so vsak dan zaužili določeno količino testirane snovi X, ob tem pa ne ve, kako se je nekdo prehranjeval in živel v celoti, bo dobil rezultate, ki polnijo naše revije in s katerimi si bralec, ki bere poglobljeno, ne bo mogel pomagati.

Kateri je najboljši?

Merjenje količine antioksidantov v hrani ni preprost postopek, saj obsega veliko število različnih molekul, ki so različno aktivne proti posameznim reaktivnim kisikovim zvrstem. Trenutni industrijski standard v prehrambeni industriji za merjenje celotne učinkovitosti antioksidantov v živilih, sokovih in prehrambenih dodatkih je kapaciteta absorpcije kisikovih radikalov (ORAC – oxygen radical absorbance capacity).

Zagotovo obstajajo manj ali bolj učinkovite snovi, vendar pa moč enega pripravka ne določa zgolj števila ORAC, temveč tudi njegovo delovanje v celoti in okolje, v katerega bo prišel v telesu.

Drugače povedano: oseba, ki kadi ter se prehranjuje z ocvrto in presoljeno hrano, lahko uživa najmočnejše antioksidante na svetu, pa bodo celice kljub temu propadale, ker jim za normalno delovanje manjka še na stotine snovi.

Kombinacije antioksidantov in kakovostnih hranil ter imunskih snovi delujejo usklajeno, kot orkester. Ko se udeležite kakšnega koncerta, še kako slišite, če kak glasbenik ne igra uglašeno. Zato si predstavljajte, kako težko je doseči, da bo naše telo »igralo« harmonično. Prav v tem je prednost superživil, ki razen antioksidativnega delovanja v telo prinašajo tudi na stotine drugih zelo potrebnih in obenem uglašenih snovi: ječmenova trava, alge, aloe vera itd.

Vsekakor je najbolj priporočljivo posegati po čim širšem spektru kakovostnih živil, ki v telo prinašajo različne imunske in antioksidativne snovi. Pri izbiri prehranskih dopolnil dajte prednost tistim, ki so bila deležna ekološke pridelave in najmanj agresivnih postopkov predelave.

Na teh straneh lahko preberete uradne rezultate testiranja ORAC za več kot 200 živil (v iskalnik vpišite ORAC). Čim več teh živil boste vključili v svojo prehrano, tem lažje bo za vaše telo ohranjati naravno ravnovesje.

Skrivnosti aronije

Ponavadi prihajajo zelo zdravilne rastline z območij, kjer je veliko sonca. Aronija (Aronia melanocarpa) pa je izjema, saj je nezahtevna in zna preživeti tudi v mrzlem in neprijetnem okolju. Če ji to uspeva v Sibiriji in Kanadi, potem ji je pri nas več kot prijetno. Zanimivo je, da je aronija zelo odporna na različne škodljivce in jih zna sama uničiti. Zato je obvezna rastlina pri vrtnarjih, ki nimajo časa, da bi nenehno skrbeli za zdravje svojih rastlin. Ker zraste kot grm do tri metre v višino in širino, pa je ta rastlina praktična tudi za manjše vrtove. Dobro uspeva v vsakih tleh, le da niso preplitva ali zamočvirjena. Njeni sadeži so navidez podobni črnemu ribezu. Tudi po vsebnosti antioksidantov bi jo lahko primerjali z borovnicami in ribezom. Ob tem pa vsebuje aronija še veliko drugih bioaktivnih snovi, za katere znanstveniki ugotavljajo, da močno vplivajo na naše zdravje. Znanstvenike najbolj navdušuje njena sposobnost, da zaščiti svoj plod pred sevanjem. Ugotovili so, da zna ustvariti regeneratorje in filtre ter nevtralizirati ultravijolično sevanje. Ugotovili so tudi, da ima aronija eno izmed največjih zmožnosti nevtralizacije prostih radikalov.

V raziskavah so odkrili vsebnost nešteto koristnih snovi, kot so: cianidin 3 galaktozoidin, epikatehin, kvercetin, delfinidin, petunidin, pelargonidin, peonidin, malvadin, vitamini in minerali itd. Vse to so snovi, ki so pomembne za življenje in za ohranjanje celične nedotakljivosti. Prav zato je aronija rastlina, ki s svojimi plodovi ter sokovi in izdelki, ki jih proizvajajo iz njenih plodov, dietetični izdelek za ohranjanje in krepitev zdravja. Zmanjšuje možnost nastanka bolezni srca in ožilja, različnih oblik raka, predvsem raka na debelem črevesu, krepi imunsko spodobnost, zlasti pri kroničnih vnetjih in nejasnih virusnih boleznih, kot so gripa in druga virusna obolenja, koristi pri kroničnih vnetjih želodčne sluznice in ranah na želodcu, pri katarakti, vnetjih kože, upočasni staranje, izboljšuje spomin itd.

Dokler čakate, da vaša zraste, lahko bogastvo aronije zaužijete v obliki sokov, ki so na voljo v trgovinah z zdravo prehrano in lekarnah. Kljub temu, da aronijo najdemo kot dodatek v različnih sladkanih sokovih na trgu, je njena moč največja, če je stisnjena neposredno v steklenice in predelana brez prisotnosti zraka. Takšne kakovostne sokove uživamo v zelo majhnih količinah. Zadostuje 25 do 50 ml na dan.