Zmoremo? Seveda!

Closeup image of many people hands holding a jigsaw puzzle in circle together

Po dolgem času smo te dni priča združevanju vseh barv v borbi proti skupnemu nasprotniku. Po dolgem času na TV-zaslonih ne poslušamo nenehnih dokazovanj, kaj vse dela narobe tista druga stran. Za spremembo vsi razmišljamo le o tem, kako bi realne probleme reševali. In jih tudi rešujemo!
Če bi le takšna sloga in konstruktivnost zdržali tudi, ko bo karantena popustila, bi lahko še toliko uredili v tej lepi deželi!

V takšnih trenutkih državljani začutijo, da je dobro, da imamo državo, in da v njej kljub vsem kritikam marsikaj deluje zelo zgledno. Imamo še vedno javno zdravstvo, ki se je sposobno organizirati, ko gre za nacionalno zdravje, in kjer priklop na umetna pljuča ne bo odvisen od debeline naše denarnice. Tega mnoge države nimajo več. Imamo tudi blagovne rezerve, ki jih mnogi nimajo več.

V ZDA, denimo, reveži niti ne upajo k zdravniku, ker nimajo denarja za zdravljenje. Trump jim je po nekaj tednih zamude velikodušno ponudil, da se vsaj brezplačno testirajo, pa tudi to na terenu ne deluje niti približno tako, kot je bilo obljubljeno. Mislite, da bo tam kdo dobil kakšno nadomestilo za varstvo otroka? Tam še porodniškega dopusta ne poznajo.
Ameriški spletni mediji so te dni polni nasvetov, kako z orožjem ubraniti svoje zaloge in odgnati morebitno okužene sosede.
Pri nas pa na tisoče prostovoljcev pomaga čuvati otroke, asistirati na mejah, deliti hrano …

Kriza razkriva, da v mnogih »obljubljenih deželah« marsikaj funkcionira veliko slabše, kot bi pričakovali. Razpad italijanskega zdravstvenega sistema, neučinkovitost njihovih karanten in ad hoc rešitve so verižno postavile v velike težave tudi nas kot njihovo prvo sosedo. Države, ki ne vedo, kaj bi z virusom, so se do včeraj obnašale, kot da ga nimajo. Dolgo ga ni imela tudi Srbija, potem je Vučič čez noč razglasil izredno stanje, državljanom, ki »jih ima rad kot svoje otroke«, pa je zaupal, da je »na črno« priskrbel 30 respiratorjev, »ne sprašujte kako«. Trump ponuja milijarde za odkup cepiva od nemške farmacevtske družbe. Oh, kako smo lahko srečni, da nimamo takšnih »kavbojev« na čelu države. Da naši znajo ohraniti mirno kri, organizirati konvoje, prostovoljce, da imamo gasilce in civilno zaščito, ki nam bi jo mnogi lahko zavidali.

Kljub statistiki okuženih imamo tisoč in en razlog, da se veselimo, ker smo se danes zbudili v Sloveniji.

Si predstavljate, da ste te dni prisiljeni ostati v svojem stanovanju v nebotičniku Pariza, Rima ali Beograda? Že modro nebo in čist zrak sta naša privilegija, na katera so se mnogi tako navadili, da niti ne vedo, da gre za dobrini, ki ju številnim Zemljanom primanjkuje.
Kljub temu da je pričakovati težave z dobavo sadja in zelenjave iz Italije, smo mi ena izmed redkih držav, kjer je že na peš-razdalji možno poiskati zdravo hrano na travnikih. (Pozor – ne mislim na tuje vrtove in njive, temveč na zaklade regrata, čemaža, kopriv …!) Česa takega v Beogradu, Parizu, Berlinu ali Londonu nimajo!
Razdalja med dvema koncema Beograda je 30 kilometrov! Ljubljano pa lahko prepešačite v eni uri. Kdaj bomo dojeli, da je naša razpršena gradnja naša velika prednost? Že način življenja v Sloveniji je naravna karantena.

Te dni je veliko ljudi na vrtovih. Ali ste vedeli, da smo Slovenci svetovni prvaki po številu vrtičkarjev? To gre seveda skupaj s podatkom, da smo prvi tudi v številu ljudi, ki živijo v svoji hiši.
V takšnih trenutkih bodo verjetno mnogi razmislili o tem, da bi bilo tudi na okrasnih zelenicah dobro vzgojiti še kaj koristnega.

Aktualna situacija bo ponovno vrnila vrednost nepremičninam na podeželju. In delovnim mestom v svoji lokalni sredini. Zakaj bi sploh želeli plačati kvadratni meter stanovanja z lepim razgledom v prestolnici šestkrat več, kot bi ga plačali uro vožnje stran, nekje, kjer ste tudi v času krize lahko preskrbljeni, kjer vas ne zebe in kjer vas podpira narava? Potrebujemo res krizo, da dojamemo, kaj je pomembno in vredno?

Za vse te darove se lahko te dni le zahvaljujemo.
Kot je zapisal nobelovec Ivo Andrič: »Šele ko nas življenje stisne ob steno, ugotovimo koliko je moči v nas.«

Epidemija lahko ubija ljudi, vendar je še vedno od ljudi odvisno, ali bo ubila tudi človeka v njih. Te dni zalivajmo to, kar želimo, da bi raslo v nas. Imamo priložnost, da zadihamo, da se naspimo, da se naučimo nečesa novega, da pomagamo, se reorganiziramo …
Jutri nas bo mogoče doletelo še kaj hujšega, kot je COVID-19. Zato preuredite svoje prioritete in ne pozabite na njih tudi, ko bo vse to za nami.

Prelistajte tudi novi priročnik Samooskrba v praksi – več pridelka, manj površine.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj