Nam bodo življenje narekovali psihopatski milijarderji?

395

Če želimo preživeti, moramo varovati dragocene darove hrane. A Zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Tudi v Sloveniji.

Podatki, ki sem jih objavil že leta 2017, so vse drugo kot spodbudni. Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino kmetijskih površin. Do danes je propadlo 18.000 malih kmetij. To je največji etnocid, ki je bil storjen slovenskemu narodu. Ne Avstro-Ogrska, ne Kraljevina Jugoslavija, ne samoupravna socialistična Jugoslavija niso kaj takega storile kmečkemu stanu, v samostojni Sloveniji pa smo ga radikalno uničili.

Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU. Imamo najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU. Uvažamo dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen. V obdobju socializma smo bili 70-odstotno samooskrbni, danes smo le še 30-odstotno. Kaj smo naredili s to noro neoliberalno razprodajo Slovenije?

Male kmetije v Sloveniji

Slovenija, specifična glede pestrosti pokrajine in biodiverzitete že iz tradicije, historično, vztraja z razgibanimi manjšimi družinskimi kmetijami. Mala kmetija je temelj samooskrbe sveta. V svetovnem merilu mali kmetje posedujejo eno četrtino vseh virov, kot so zemlja, voda in energija. Samo četrtino tega imajo, prehranijo pa 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vse razvpite »napredne« velike farme, aglomeracije in korporacije pa imajo v svojih rokah 75 odstotkov vseh virov, a prehranijo le 30 odstotkov svetovnega prebivalstva.

To, kar moramo storiti mi, je, da TAKOJ ustavimo uničevanje kmetijskih površin. Slovenski kmet ne more konkurirati s količino, lahko pa s kakovostjo. V Sloveniji imamo izjemno prednost prav v tej drobni posestni strukturi, v tej pestrosti pokrajine in tradicionalnih ekoloških znanjih, da lahko imamo sezonsko, lokalno, živo, zdravo hrano.

Temelji varne prihodnosti naroda so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin.

Kako pa je z malimi kmetijami drugje po Evropi?

Sistem subvencij je naravnan tako, da 70 odstotkov vsega denarja dobi 30 odstotkov največjih kmetov. To pomeni, da se manjše kmetije dobesedno potiska v propad. V enem od dokumentarnih filmov sem pobliže spoznal usodo živinorejcev v Belgiji: če je imel ded 50, 60 krav, jih je oče sedanjega kmeta moral imeti 150, da je lahko podpisal pogodbo s korporacijo Danone. Sinu, ki naj bi zdaj prevzel kmetijo, pa so postavili pogoj, da jih mora imeti 200, če hoče z njimi še naprej ohranjati pogodbo.

Pretresljive zgodbe so to! Ti kmetje so bili torej prisiljeni v nenehno povečevanje, kar je bilo povezano s kreditiranjem. Banke so jih držale za vrat … Prišlo je do množičnih stečajev kmetij, pri čemer so banke pustile kmete, da so delali še naprej, čeprav je banka postala lastnik kmetije. Kakšne grozovite tragedije je povzročil pohlep bankirjev.

Kaj je alternativa temu pohlepnemu bančništvu oziroma kako vzpostaviti pravičnega? Z vzporedno valuto? Ali celo uvesti blagovno menjavo?

Skrajni čas je, da se ponovno vzpostavijo zadružne organizacije in hranilnice. Slovenija je bila izjemno močna v hranilnicah. Danes imamo le še Delavsko hranilnico Slovenije. Je v solastništvu množice malih delničarjev in prav zato je najuspešnejše bančniško podjetje v Sloveniji.

Na daljši rok je absolutno potrebno, da se denar vrne nazaj v realno proizvodnjo. Kriza leta 2008 je nastala prav zato, ker so se finance umaknile iz realne ekonomije, zato kapitalizem virtualnega denarja propada in smrdi do nebes. Lokalna ekonomija preživetja je naša tradicija: to so mala podjetja, družinska obrt ipd., z vsemi potrebnimi historičnimi izkušnjami in znanji. Kar je uničeno na globalni, moramo izgraditi na lokalni ravni z opolnomočenjem lokalnih skupnosti.

Težnje po novi globalni ureditvi sveta pa so ravno obratne – združiti državo in gospodarstvo, s pomočjo države pa zaščititi interese bogate elite s služenjem korporacijam.

Če se bomo spopadli neposredno s korporacijami, bomo izgubili. Ampak vsak totalitarizem ima svoje šibke točke. Predstavljajte si velik sod, poln vode, in človeka, ki vanj s svedrom vrta luknje. Naše delo, če hočemo svet spremeniti, je prav v vrtanju lukenj, skozi katere izteka voda, ki simbolizira moč globalnega velekapitala. Tako hitro moramo vrtati luknje, da bodo v korporacijah porabili več časa za njihovo zamašitev, kot pa mi za vrtanje novih. To je moč ljudstva, ki sodeluje. Če ne sodelujemo, potem smo lahek plen mogočnežev.


Preberite tudi:
Oskrbovalnica – neprofitni projekt za bolj samooskrbno in zdravo prihodnost
Majhni kmetje nočejo intenzivnega kmetovanja
Kmetijske prakse za obvarovanje zdravja narave in ljudi

Prejšnji članekŠtevilo kmetij še vedno strmo upada
Naslednji članekEterična olja – naravna alternativa antibiotikom?

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj