Prehranska samooskrba je nekaj najbolj samoumevnega, zanjo ne potrebujemo megalomanskih projektov, pač pa le manjši preblisk v glavah zadostnega števila ljudi, da se s tem posledično večina zave prvobitnosti naveze z zemljo, vodo, zrakom in svetlobo.
Samooskrba je naša intimna stvar, odgovornost in samoodgovornost, tako posameznika kot ljudstva in države v celoti, in njeno ponovno obujanje in vzpostavljanje potrebujemo ne le zaradi golega preživetja in obrambe pred grozečo lakoto, pač pa predvsem zaradi življenja samega. Odgovornost, kakovost življenja moramo obdržati v lastni domeni, kar pomeni, da za ohranjanje suverenosti na področju zdrave in zadostne prehrane prevzamemo popolno odgovornost kot posamezniki ter v skupnosti povezani tudi kot družba.
S sprejemanjem odgovornosti za lastno prehransko avtonomnost oz. suverenost nam to vprašanje prehaja od največjega problema k največji priložnosti. Problem nam je lahko le v primeru, če reševanje naše samooskrbnosti prepuščamo drugim (npr. živilskim megakorporacijam in njihovim služabnikom) in se s tem odrečemo lastnemu opolnomočenju. Samoaktivacija za prehransko samozadostnost nas povezuje v skupnost, kjer so skupni imenovalec zemlja, lastna semena, čista voda itd.
Zato je to zame predvsem priložnost zbliževanja ljudi, osredotočanja na vizijo zdrave družbe, kjer privzamemo, da je razlog za stanje družbe zgolj skladnost naše stopnje kakovostne vključenosti vanjo. Torej tu ni dvoma – prevzemimo preskrbljenost z zdravo hrano, vodo … v lastno pristojnost kot priložnost povezovanja pravih stvari, pravih ljudi, na pravem mestu in v pravem času, pa nam bo uspelo še celo kaj več – to, kar si verjetno zaenkrat še zelo težko predstavljamo.
Prelistajte novi priročnik Samooskrba v praksi in premaknite svoje meje možnega.
