Bruseljski zakonodajni predlog, po katerem bi morale biti vse kokoši, race ali gosi registrirane enako, kot so zdaj registrirane krave ali psi, je med tistimi, ki si prizadevamo za samooskrbo, dvignil nemalo prahu.
Predlagana uredba ne predvideva skoraj nobenih izjem, kar v praksi pomeni, da bi morali – seveda če bo takšna uredba sprejeta – proces registracije opraviti, četudi bi imeli eno samo kokoš.
Društva Ognjič, Samooskrbni.net, Ekoci ter številni posamezniki in organizacije smo poslali svoje mnenje o predlogu. Povzetek našega mnenja: najboljša in najbolj trajnostna pot do celostne samooskrbe je zagotoviti čim več živil na ravni lokalne skupnosti. Perutnina na vrtu je veliko več kot zgolj oskrba z beljakovinami. Kokoši so odlične čistilke prostora, njihov gnoj je v času pomanjkanja gnojil najbolj dosegljivo dušično gnojilo, poleg tega so hitre predelovalke komposta in zelo družabna bitja, ki imajo za svoje lastnike tudi terapevtski pomen.
Predlog o tovrstnem nadzoru perutnine pod pretvezo skrbi za zdravje posredno pomeni konec domače reje perutnine, saj bodo stroški predlagane registracije višji od cene same živali. (Tržna cena kokoši znaša 5 do 10 evrov, veliko domačih rejcev pa »posvoji« kokoši s farm, kjer jih dobijo za 1 evro).
Drugi razlog, zakaj bi bila takšna uredba tako rekoč nesmiselna, je zelo spremenljiv stalež perutnine. V praksi smo pri nas pred mesecem dni imeli dvajset kokoši, do zdaj pa je lisica vzela že štiri … že kmalu pa bomo morda imeli piščance. Ali bomo morali prijaviti vsak obisk lisice, kune, kragulja? Čipirati vsakega izleženega piščanca?
V društvu Samooskrbni.net spodbujamo člane k skupni vzreji perutnine. Tako imamo na učnem vrtu kokošnjak, v katerem imajo štirje oskrbniki vsak po pet kokoši. Ker smo jih združili, vsak oskrbnik po en teden na mesec oskrbuje dvajset kokoši. Ali bo moral po novem vsak od njih prijaviti svojih pet kokoši?
Verjetno to ni zadnji nesmisel, ki ga bomo slišali v imenu zdravja. Branje zakonodajnih eksperimentov v različnih državah nakazuje, da elitam ne manjka idej, kako do skrajnosti omejiti samooskrbo.
Očitno je, da v Bruslju ideje o trajnostnem kmetovanju pišejo predstavniki velikega kapitala, saj gredo vse nove uredbe v smer večje koncentracije moči velikih koncernov in popolnega odmika od naravnih načinov prehranjevanja. Namesto permakulture in vrnitve k naravi se pojavlja vrsta predlogov in ukrepov, s katerimi bodo proizvodnjo hrane še bolj odmaknili od narave, nato pa nam vse to prodali kot zeleno rešitev (vertikalno kmetovanje, ki je najbolj nenaravna oblika hidroponike, nam prodajajo kot najbolj trajnostno pridelavo, ker se pri tem porabi manj vode in pridela več na enakem prostoru). Evropski birokrati želijo nove genske tehnologije celo izvzeti iz strogih predpisov, ki so doslej uravnavali uporabo gensko spremenjenih posevkov.
Kapital ima moč, da udejanji marsikatero od omenjenih idej. Ali boste postali uporabnik takšnih tehnologij, je odvisno od tega, ali bomo vsi skupaj sploh imeli kako izbiro. Ne dovolimo, da nam naše udobje in lenoba uničita možnost izbire. Podprimo lokalne kmete, vzgajajmo, nabirajmo, pridelujmo in predelujmo sami. Povezani to zmoremo – in to je naša pravica.
Preberite tudi:
Strogo nadzorovane kure
Predlog ministrstvu za preučitev implementacije uredbe o registraciji reje malih živali
Časa ni več
