Kaj bomo jedli čez mesec dni?

Mature male farmer smelling first ripe tomato

16. 3. 2020 – Mogoče vam je v trgovinah uspelo pobrati nekaj živil in ravnokar ugotavljate, da kakšna dva tedna že lahko “preživite” na domačih rezervah. Kaj pa potem? Donald Trump je včeraj razglasil 8 tednov izrednega stanja. Vse bolj pogosto to število omenjajo tudi drugje. Pa še to brez gotovosti, da bo takrat zgodbe zares konec.

Trgovci, ki so imeli te dni “promet stoletja”, nimajo neizčrpnih zalog. To, kar bi Slovenija danes želela nabaviti, zdaj išče tudi sto drugih držav. Ali obstaja rešitev pred grenkim spoznanjem, da lahko plačamo zelo visok račun za vsak hektar njiv, ki smo ga pozidali in tako ogrozili lastno preživetje v primeru, da se zgodi to, kar se nam ravnokar dogaja?

Ali obstajajo rešitve?

Že nekaj let EKOCI civilna iniciativa na čelu z Ireno Rotar poskuša dopovedati javnosti, da bi vsak gasilski dom moral postati lokalna tržnica in samooskrbni center za lokalno skupnost.

Gasilskih domov imamo v naši državi 1340. Vsakdo ga ima v svojem okolju in do njega lahko večinoma pridemo celo peš. Imajo že vso potrebno infrastrukturo, mize, prostore … in tudi obvladajo organizacijo delovanja v kriznih razmerah.
EKOCI je predlog za ustanavljanje takšnih centrov te dni še enkrat poslal na Ministrstvo in kaže, da bo več posluha.

Tudi z epidemiološkega vidika je takšna organizacija nabave modra. Kmetje lahko prinesejo svojo robo v gasilske domove in se tako izognejo nevarnosti, da bi okužbe zaneslo na kmetijo. Gasilci pa so po drugi strani usposobljeni, da skrbijo za potrebne varnostne postopke, ki bodo omogočali izročanje pridelkov brez zapletov.

Že v nekaj dneh bomo verjetno morali reorganizirati transportne poti naše distribucije. Krajšanje nabavnih verig ne bo več “inovativni projekt za prihodnost”, temveč stvar preživetja. Kdor začne na tem delati že danes, bo v boljši poziciji, ko čez teden dni ugotovimo, česa vse ni mogoče dobiti skozi sistem globalne ekonomije.

Smo na začetku sezone in zdaj je trenutek, da se povežemo s kmeti in angažiramo vse razpoložljive površine, da bomo že v nekaj mesecih imeli več svoje hrane.
Kmetje lahko te dni zasejejo silažno koruzo ali (z vašo pomočjo) številno zelenjavo, ki nas bo reševala že v nekaj mesecih. Četudi mogoče nimate svojega vrta, o svoji bodoči samooskrbi odločate ravno te dni.

Kriza, v kateri se nahajamo, se ne bo končala prvega aprila (o, kako prikladen datum …)!
Če se ozremo na dogajanja drugod, voditelji drugih držav že govorijo, da v najboljšem primeru govorimo o do dveh mesecih “ustavitve življenja”.
Ko bodo nehali umirati ljudje, pa bodo začela umirati podjetja, ki jih je ta kriza doletela nepripravljena in bodo zaradi zadolženosti, nelikvidnosti ali izgube kadra pred hudimi preizkušnjami.

V kateremkoli možnem scenariju bo eno gotovo – dojeli bomo, da za nas ne bo skrbel svet, temveč da je vse težave (tudi globalne) potrebno reševati na lokalni ravni.

Z eno potezo lahko rešimo veliko sistemskih težav. Ko bomo spoznali kmeta, ki živi za vogalom, ne bomo več za vsak porabljeni liter mleka obremenili deponije s plastiko ali drugo trajno embalažo. Ko bomo s košaro šli po solato ali sadje, ne bomo več potrebovali ton plastike.

Še pomnite čase, ko smo jajca nosili zavita v zmečkan papir in lepo zložena v pleteno košarico?

Babica na podeželju, ki ima vrt in nekaj kur, bo postala najbolj zaželena turistična destinacija vsega sorodstva. Ste jo že poklicali, da vprašate, če kaj potrebuje?

Prelistajte tudi novi priročnik Samooskrba v praksi – več pridelka, manj površine.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj