Ta stavek zveni tako samoumevno, mar ne? Razen za tiste ljudi, ki se tega očitno (še) ne zavedajo.
»Kaj dramatizirate, saj v trgovinah ničesar ne manjka,« mi je pred kratkim rekla prijateljica. Enako si verjetno mislijo izletniki, ki trkajo po vratih turističnih kmetij: »Kaj dramatizirate, saj imamo komaj nekaj obolelih …«
Zaradi linearnega življenja so ljudje tako otopeli, da več ne vidijo povezave med vzrokom in posledico, če sta oddaljena več kot nekaj ur.
Virus, ki nam trenutno daje lekcijo na to temo, zmaguje prav zato, ker se ne zavedamo, da se največ dogaja takrat, ko ni videti, da bi se karkoli dogajalo – takrat, ko še zdravi raznašajo svoje viruse naokoli.
Enako je pri samooskrbi. Seme, ki ga sejemo danes, nas bo hranilo jeseni in naslednjo zimo. Obilje, ki ga vidimo v trgovinah, pa je pridelek lanskega leta, ko se ni še »nič dogajalo«.
Kdor zna videti, česa vsega to pomlad ne bo mogoče narediti, čeprav je nujno, bo znal tudi predvideti, česa bo v nekaj mesecih ali v prihodnjem letu začelo primanjkovati. Tudi če nismo šahovski velemojstri, lahko razmišljamo nekaj potez vnaprej.
Še velikega slona ustavi trn v peti, globalna trgovina pa nam je v pičlih nekaj dneh pokazala, kako ranljiva je. V ZDA so v enem tednu ostali brez dela skoraj štirje milijoni ljudi, kar je trikrat več kot v katastrofalnem letu 2008, ki je kot cunami lomastilo tudi čez naše gospodarstvo. Mislite, da so velikodušni darilni paketi, ki jih države podarjajo podjetjem, izraz humanosti družbe in ljubezni do delavcev? Nekdo je hitro izračunal, da propad vsakega (tudi mikro) podjetja lahko ustavi vsa druga. Kakor na avtocesti – ko zavre eno vozilo, lahko ustavil vsa, ki so za njim.
Kljub ukrepom, kakršnih v zgodovini še ni bilo, se dogaja ravno to. V vseh panogah se pojavljajo vrzeli – in verige pokajo, kar ogroža vse njihove člene. Na stran z vsem, brez česar človek zmore. Kaj bomo jedli, pa je resno vprašanje, ki utegnite biti zlasti v Sloveniji hitro na preizkušnji.
Ali res lahko govorimo o 100-odstotni samooskrbi z mlekom, če moramo zdravila, opremo in celo krmo za naše živali uvažati? Zamislimo si situacijo, ko se na veliki kmetiji pokvari robot za molžo zaradi enega samega rezervnega dela, ki ga ni več mogoče dobiti?
Kaj, ko se bodo stroji v pakirnicah mlečnih (ali mesnih) izdelkov začeli ustavljati, ker bo zmanjkalo kakšne folije, zamaškov ali drugih malenkosti, za katere do zdaj sploh nismo vedeli, od kod prihajajo.
Kmetje že svarijo, da bo marsikaj ostalo neposejano ali nepobrano, ker ne morejo priti do poceni delovne sile. Jagode, ki jih ne more nihče pobrati danes, bomo občutili kot pomanjkanje marmelade čez leto ali dve. Te dni se začenja tudi pridelava semen dvoletnic. Zamudno ročno delo, ki ga sicer opravlja cenena delovna sila, ta pa zdaj ne more prečkati meje. Mislite, da bomo imeli v prihodnji sezoni na stotine vrst semenskih vrečk vrtnin?
Tisti, ki nas berete, lahko še vedno storite veliko, da se čez nekaj mesecev ali v prihodnji pomladi ne boste znašli v šah-mat poziciji. Vendar je treba ukrepati zdaj in ne potem, ko bodo police že skoraj prazne, oblast pa bo omejevala nakup deficitarnih izdelkov.
Ni več časa, da bi se učili na napakah!
Znanje in izkušnje so naše največje premoženje. Izkoristite čas, ki ga imate, in začnite krepiti samooskrbne zmogljivosti že danes.
Tudi če nimate obdelovalne površine, lahko ponudite pomoč najbližjemu kmetu ali starejši osebi, ki več ne zmore sama obdelati velikega vrta in sadovnjaka. K zmogljivejši samooskrbi pripomore tudi večji delež divjerasle hrane na naših jedilnikih. (V New Yorku tega razkošja nimajo, pri nas pa so zaloge čemaža, kopriv, regrata … dobesedno neizčrpne.)
Tudi površine, ki jih imamo, lahko veliko bolj smotrno uporabimo: na zelo majhni površini je mogoče pridelati veliko kakovostne hrane, ki utegne biti kmalu vredna več kot zlato. V anketi, ki smo jo objavili na naši spletni strani, je do 31. marca sodelovalo 982 oseb: 82 % jih je izjavilo, da bodo to leto skušali pridelati več.
Ker menimo, da ni časa za učenje po metodi poskušanja, smo pripravili tudi priročnik z zlatimi nasveti za hitro samooskrbo. V njem so pod vodstvom Sanje Lončar sodelovali še Fanči Perdih, odlična poznavalka semenarstva, priprave ekoloških sadik in pridelave po biodinamični metodi, ddr. Ana Vovk Korže, ki že 15 let na učnem poligonu Dole preizkuša različne metode pridelave na »neuporabni« zemlji in izdelave hitrih gred najrazličnejših oblik, Irena Rotar, neutrudna zagovornica samooskrbe in preizkuševalka permakulturnih rešitev, Mateja Reš in številni drugi.
Nimamo časa, da bi naivno verjeli v »vrtičkarski photo-shop«, ki nam ga predstavljajo bleščeče revije in katalogi. Ne zapravljajte časa za iskanje čarobnih sadik, ki bodo obrodile, kakor je narisano na mamljivi embalaži in v prospektih. Potrebujete predvsem znanje in rešitve, ki so prilagojene našim, vse bolj zahtevnim, klimatskim pogojem.
Prelistajte in naročite priročnik Samooskrba v praksi!
