Antibiotična poguba!

Nezdrava industrija ne more ustvariti zdrave hrane!

V ZDA se 90 % antimikrobnih sredstev uporabi za neterapevtske razloge, v kmetijstvu. Povedano bolj po domače, tam živali uživajo antibiotike kot prehransko dopolnilo, krma in voda pa sta dezinficirani.

Zato ne preseneča, da postaja masovna reja glavno leglo nastajanja super odpornih mikrobov, ki na koncu dosežejo tudi človeka.

Da bi rešili problem, v ZDA mnoge izdelke na koncu še radioaktivno obsevajo, meso živali pa pred uporabo še operejo v kloru.

Smo res tako daleč od te norosti?

Na žalost je planet Zemlja postal le ena sama vas. Virusi, ptiči, voda, dež ne poznajo meje. Kakšno problematično pošiljko mesa ali kakšnega drugega živila mogoče že lahko ustavimo, druga problematična hrana pa, tako kot migranti, najde svoje poti in se praviloma niti ne pojavi tam, kjer nanjo čakajo naši policisti, cariniki in inšpekcije.
Paradoks našega pohlepa je, da si želimo varno hrano, ob tem pa nas nič ne motijo pogubni postopki, s katerimi je proizvedena.

Naši strokovnjaki v javnih oddajah sicer vedno trdijo, da so pri nas standardi veliko višji, da se pri nas antibiotiki živalim ne dajejo kot bomboni, da ne uporabljamo rastnih hormonov in podobnega.

Pojdite sami do trgovine z živalsko krmo in preberite sestavo krme. V konvencionalni krmi za piščance boste povsod našli tudi kokcidiostatik, kar je snov iz skupine antibiotikov, ki jo piščanci uživajo ves čas, le zadnjih pet dni pred zakolom ne. Torej, zadnjih pet dni v industrijski reji splakujejo ostanke antibiotika in barvajo sivo meso (tako da v krmo dodajajo barvila v obliki sintezno pridobljenih karotenoidov).

Nesnice takšno pobarvano krmo (uradno se temu reče »z dodatkom sinteznega karotenoida«) uživajo ves čas, zato da so videti rumenjaki bolj rumeni.

Ste se kdaj spraševali, kako je možno pujska zrediti dvakrat hitreje, kot je to bilo včasih? Res je, da za razliko od Američanov pri nas niso dovoljeni rastni hormoni, so pa še vedno krmne mešanice nenormalno estrogenske in zato spodbujajo prehitro rast.

Posledica pretiranega spodbujanja rasti je, da v takšnih pogojih in ob takšni krmi ni možno imeti normalnega petelina, bika ali vepra! Naravna brejost pri domačih živalih zato postaja še bolj redka kot pri ljudeh. Še domači petelini, ki večino hrane izbrskajo sami, niso več sposobni oploditi jajca.

Iz bolne prsti ne more zrasti zdrava rastlina. In v masovni reji ne more zrasti zares zdrava žival. Vsaj ne, brez da radikalno spremenimo definicijo zdravega.

Že na egipčanskih hramih je bilo zapisano: Ne jej hrane, ki jo je pridelal suženj. V današnjem času bi morali dodati še:  … ali ki je zrasla v suženjstvu.

Svečeniki so vedeli, kako energija hrane vpliva na njihove moči, zato so raje sami pridelali svojo hrano. Naša današnja energija pa je zelo dober pokazatelj, da iz mrtvega, praznega, zasužnjenega … lahko nastaja le hrana za napol mrtve, prazne, otopele sužnje.
Če želite uživati zdrave živalske beljakovine v kakršnikoli obliki, jih je na trgu veliko težje kupiti kot sadje in zelenjavo. Ste že premišljevali, da bi jih pridelali sami?

Ker nam sodobni čas ne omogoča, da bi vsi imeli svojo kozico za mleko, kuro za jajca in še kakšno drugo žival, bodo edina rešitev skupni hlevi, postavljeni v zdravem okolju, kjer bodo živali sestavni del vrtov, sadovnjakov in travnikov.

Namesto da sledimo izprijeni industrijski »proizvodnji«, se moramo vrniti k modri, celostni in naravni samooskrbi. Tudi ta pot ni idilična in ni avtomatično zagotovilo zdravja, vendar druge poti ni.