Ženska moč? Moška moč? Za indijsko tradicijo in indijsko tradicionalno medicino, ajurvedo, sta ti dve sili, četudi nasprotni, ne le vedno nerazdružljivo skupaj, ampak je njun večni preplet temelj vsega živega.
Nesnovno je vir in podpora snovnega. Brez trdne vezi pozitivno naelektrenih protonov in negativno naelektrenih elektronov v atomih ni otipljivega sveta. Brez sončne svetlobe (moška moč) ni optimalnih pogojev za življenje, ampak brez snovne narave in vode v njej, brez zemeljskih tekočin, ki jih upravlja Luna (ženska moč, šakti), ni organskih snovi, nobeno seme ne bo vzklilo, nič se ne bo rojevalo niti rastlo – ne rastlina, ne žival, ne človek.
Prvinske lastnosti ženskega, lunarnega, snovnega … so sposobnost sprejemanja, magnetična sila (ki omogoča združevanje, povezanost in rast) in ustvarjalni potencial rojevanja, ki ga v njej usmerja moška moč.
Ženska moč in inteligenca narave
Dva temeljna izrazna pojava ženske moči sta zemlja in Narava. Sprejemata in v svojem trebuhu materinsko ponujata ustvarjalno moč kaljenja, rojevanja in rasti vsega živega, hranilni potencial njenih vodà pa je plodovni ovoj neštetih rastlinskih in živalskih vrst.
In četudi današnja znanost vse bolj odkriva skrivne mreže narave, tesno povezanost med različnimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, tlemi in zemeljskimi vodami, je zavest, inteligenca Narave tako globoka in daljnovidna, da človeška analitična pamet nikoli ne bo zmožna zaobjeti vse kompleksnosti soodvisnosti vsega živega. To nedojemljivo večplastno soodvisnost lahko le zasluti inteligenca srca človeka, ki je razvil in fino nabrusil svoj razum, nato ugotovil njegovo omejenost in ga nadgradil z inteligenco oz. modrostjo, ki omogoča celostno dojemanje življenja in sveta. Kar je manj kot to, neizogibno pelje v zablode, v arogantne »znanstvene« iluzije in hude zlorabe Narave in njenih otrok.
Danes smo priča poskusom nepojmljivih zlorab ženske moči Narave. Tisti na položaju moči skušajo z zlorabo znanosti, ki se je znašla na razpotju, zavladati Naravi oz. prevzeti vlogo moške sile, ki jo usmerja. Na veliko se, na primer, promovira in izvaja vzgoja rastlin, ki nikoli ne vidijo sonca, ki celo ne rastejo iz zemlje, ampak iz t. i. hidropona – raztopine hranilnih snovi, ki preplavljajo rastlinske korenine, in katere sestavo nadzoruje človek. V takšnih rastlinah ni vitalne moči Sonca, ki je s svojimi žarki oplodilo zemljo in ustvarilo organsko materijo, prežeto z življenjsko silo, kar se pozna tudi v porazni prehranski sliki takšnih navideznih živil.
Živali, zaprte v hlevih, se že vsaj pol stoletja umetno osemenjujejo, in s tem so še za eno stopnjo bolj opredmetene – kot stvar, ki jo človek le uporablja. In jo – ko je ne more več izrabljati – zavrže, ne da bi kakorkoli spoštoval svetost žive narave. Z omejenim razumom misleč, seveda, da naravno parjenje živali »ni potrebno« in nima nobenega vpliva na živalski rod in preko njega na nas. In da je to mogoče početi brez posledic na človeka samega in na vso naravo, od katere je odvisen. Še in še je podobnih primerov okoli nas, ki se jih zadnja leta zaradi intenzivnega pritiska ogrožajočih dogodkov vse bolj zavedamo.
Spoznali smo, ne le v znanosti, da se le z uporabo razuma ne bomo mogli razvijati v smer evolucije in podpore življenju.
Morala bo spregovoriti modrost
Znanost danes doživlja zlorabo. Instance svetovne ekonomske moči krčevito poskušajo odstranjevati in zavirati ugotovitve, rezultate in znanstvene poglede, ki pričajo o omejitvah in o majanju temeljev trenutne zgolj analitične, intelektualne znanosti.
A kljub vsemu temu ženska moč Narave in sile evolucije še vedno radostno ustvarjajo. Kljub vsemu temu naše telo še vedno deluje po večnih zakonih teh (ženskih in moških) sil.
Kljub vsemu naše debelo črevo iz hrane, pravi ajurveda, še naprej ekstrahira sončno energijo, prāno. In če je hrana ne vsebuje, je naše telo ne more pretočiti vase. In postaja zato z leti vse manj vitalno: kite kmalu, že po prvi mladosti, postajajo trde, sklepi okoreli, kosti krhke. Živčni sistem postaja šibak, vse manj sposoben prenašati napore in soočanja z življenjskimi izzivi, vse manj sposoben koncentracije, jasnosti in ostrine razločevanja ter nesposoben modrosti. Zgodnja demenca, strah pred življenjskimi izzivi, potreba po maksimalni, bolezenski kontroli življenjskih dogodkov … so le nekatere od posledic tega procesa.
Sledeč prvinskim lastnostim ženske narave in moči, se, kot drugi primer, v kri in tkiva živali, ki v agoniji živijo in umirajo, brezobzirno tretirane kot predmeti, zapisujejo njihova groza, smrtni strah in globoko trpljenje. In tisti izmed nas, ki so nesposobni modrosti, užijejo s tem mesom, ki ga radi pojejo (ne da bi se želeli zavedati povezav med svojim početjem in brezobzirnimi pokoli živali), ne le snovi in kvaliteto pristne živalske narave, ampak tudi vso grozo in agonijo teh živali. Trpljenje tako vzgajanih in ubitih živali se po zaužitju mesa shranjuje v telesih jedcev.
Ženska sila sprejema vse. Tudi grozo, krutost in hudodelstva. In jih s svojo vseprežemajočo povezovalno močjo vrne hudodelcem. Da bi izkusili posledice svojega ravnanja in nekoč spoznali njihov vzrok.
V turbulenci današnjega časa, ki naznanja nujnost temeljnih sprememb znotraj človeštva, smo priče soočanja dekadentnih, škodljivih in potencialno uničevalnih sil s tistimi evolutivnimi, ki spoštujejo svetost Življenja. Modrost je takrat edina smer, ki ohranja življenje. Dobesedno. Modrost vedno pomeni sposobnost jasno videti smer Luči – biti torej sposoben moške moči, ki sloni na globokem spoštovanju svetosti ženske moči, Narave. Brez spoštljive povezanosti teh dveh sil ni modrosti in tudi ne prihodnosti tako za nas kot tudi za druge otroke Narave.
