Eko iz Argentine ali lokalno iz sosednje vasi?

Vemo, da bi vsi najraje eko in hkrati lokalno, pa na žalost slovenska ponudba eko sadja in zelenjave niti približno ne zadosti povpraševanju.

Kljub temu da smo zagovorniki eko pridelave kot edine, ki podpira človeka in naravo ter dolgoročno ne ustvarja več škode kot koristi, ne moremo mimo dejstva, da tudi eko trg dobiva vse več značilnosti globalnega gospodarstva, pri katerem so v ospredju dobički, ne pa človek in narava.

Verjetno se vsak izmed nas vpraša, kaj lahko pričakujemo od belušev, ki morajo do nas pripotovati iz Južne Amerike. Že letalski prevoz zagotovo traja nekaj dni, nato morajo vse skupaj prevažati do veletrgovcev, od tam pa do prodajnih mest. Stroški prevoza in hladilnic zagotovo daleč presegajo stroške pridelave, kakovost takšnega živila pa iz dneva v dan kopni. Kaj pri tem pomeni dejstvo, da ima eko zelenjava za tretjino več vitaminov, če jih že na poti izgubi večji del?

V kolikšni meri bo naše zdravje zares podprl paradižnik, ki ga še zelenega obirajo, ali korenček, ki so ga tako močno gnojili (četudi z organskimi gnojili), da je ves voden ter že po nekaj dneh gumijast in plesniv?

Res je, da smo pri eko sadju in zelenjavi varni pred ostanki pesticidov, ki so pri ostalih izdelkih, na žalost, prisotni pri skoraj 50 % vzorcev, vendar pa je tudi res, da so masovni načini pridelave eko vrtnin močno načeli njihovo kakovost. Zato pri mnogih kupcih v ospredje prihaja merilo lokalnega. To ni zgolj patriotska opredelitev in spodbuda lokalnim pridelovalcem. Gre predvsem za zavedanje, da je lokalno pridelano v marsičem veliko bolj kakovostno od hrane, ki k nam prihaja od daleč.

Ena izmed poglavitnih prednosti slovenske pridelave (ki se je mnogi ne zavedajo) je, da v Sloveniji skoraj vse pridelke vzgojimo v zemlji. Če se vam to zdi samoumevno, ste v zmoti, saj večina zelenjave v globalni trgovini prihaja iz rastlinjakov, v katerih prevladujeta hidroponika ali pridelava na posebnih substratih, kjer rastlina nima možnosti, da se poveže z zemljo, sama izbere in predela svoja hranila, začuti sonce in veter ter zraste v naravnem ritmu.

Druga prednost domače pridelave je v tem, da se pridelki zaradi kratkih transportnih poti obirajo zreli, kar vpliva na okus, vonj in količino varovalnih snovi. Vse, kar mora potovati nekaj dni ali tednov, pa morajo obrati, še preden dozori.

Dodatna prednost lokalnih živil je, da pri njih za ohranjanje svežine praviloma ne uporabljajo kemičnih dodatkov ali varovalne atmosfere. Tako imajo sicer krajši rok uporabe, vendar pa nas ne bodo goljufali z navidezno svežino.

Lokalna zelenjava raste v enakem okolju kot mi, zato tudi mora razviti varovalne snovi, s katerimi shaja z enakimi težavami, ki smo jim izpostavljeni tudi mi. Kaj o naših težavah vesta kitajski česen ali danski krompir? Zato bodo naše zdravje vedno najbolj podpirala živila, ki so nam tudi ozemeljsko najbližja. Ko bi le bila brez ostankov pesticidov!