Zdravila ali strupi?

Sage plant in herb garden
V današnjem času, ko smo v veliki meri pozabili, kako ravnati z nekaterimi zdravilnimi rastlinami, so nekatere pogosto označene kot nevarne, njihova uporaba pa je odrinjena iz vsakdanjega življenja.
Ni predavanja, na katerem me ne bi kdo vprašal, ali sme uživati žajbljev čaj, češ da je slišal za njegove nevarnosti. O pelinu veliko ljudi ve samo to, da iz njega izdelujejo nevarni absint, ožepka pa večina sploh ne pozna …
Vsem omenjenim rastlinam je skupno, da imajo veliko moč. Tolikšno, da je kar težko verjeti, da jo rastline sploh lahko premorejo. Zakaj jih potem tako malo uporabljamo? Od kod svarila o njihovi nevarnosti?

Moč zahteva pravilno ravnanje

Če ne znate voziti avta ali pa vožnje prilagajati razmeram na cesti, se lahko ubijete. Zato otroku ne boste dovolili voziti avtomobila. Enako je z nekaterimi rastlinami, ki zahtevajo »vozniško dovoljenje«; če se niste naučili njihove pravilne uporabe, vas to utegne drago stati.
Čeprav smo kot narod fenomen, ko gre za razširjenost zeliščarskih društev, in čeprav se naši travniki in gozdovi ponašajo z biotsko pestrostjo, ki nam jo lahko zavida velik del sveta, pa je velik del tega znanja precej površnega.
V srednjem veku je obstajala knjiga o pravilni uporabi žajblja, ki je obsegala kar devetdeset strani. Pomislite na sodobne knjige o zdravilnih zeliščih, v katerih je vsaki posamezni rastlini praviloma namenjena samo stran ali dve. Že ko smo pisali o začimbah, smo ugotovili, da za resnično natančne in uporabne nasvete nemalokrat ne zadošča niti dvajset strani.
Rastline, omenjene v uvodu, so še posebno zahtevne – prav zaradi moči, s katerimi razpolagajo. Svarila o nevarnosti so nastala zaradi tujona, strupa, ki v večjih količinah vzburja vegetativni živčni sistem in celo povzroči nezavest. V majhnih količinah izboljša razpoloženje, poveča zbranost in lucidnost, osvobaja ustvarjalnost in poveča moč. Zato ne preseneča, da so pelin v starih časih imenovali »una – mati vseh zelišč, prva in edina, brez katere je zdravljenje z drugimi rastlinami pogosto nemogoče«. O ožepku v svetem pismu piše, da čisti, zato so z njim že pred davnimi časi umivali in čistili bolnike z zajedavci, uporabljali pa so ga tudi pri bolnikih z gobavostjo in drugimi neozdravljivimi boleznimi.
Od omenjenih treh rastlin je svoj sloves rastline, ki lahko pozdravi vse, vse do danes ohranil le žajbelj. O njem so že v starih časih zapisali: »Kako je mogoče, da tisti, ki ima na svojem vrtu žajbelj, sploh umre?«
Prav tujon je ena od snovi v omenjenih rastlinah, na kateri sloni njihova moč. Tudi ko gre za zajedavce, ne moremo mimo tujona. Tujon deluje na živčni sistem zajedavcev (opijani jih prej kot nas), in sicer tako, da jih ohromi, zatem pa jih telo lahko izloči.
Kot vidite, se razlika med zdravilom in strupom skriva le v količini in pravilnem ravnanju. Pravilno ravnanje pa pomeni poglabljanje v podrobnosti. V vsaki rastlini ni enaka količina tujona. Prvi listi ga imajo veliko manj kot tisti, ki poženejo konec poletja. Mladi listi ga imajo manj kot stari. V vinu se izloči veliko manj tujona kot v močnem alkoholu. Kot vidite, ima enačba veliko neznank, ki jih je treba obvladati, če želimo uporabiti moči teh rastlin, vendar nas bodo za ta napor bogato nagradile.
Verjetno bi lahko podobno zapisali tudi za gabez, vratič in marsikatero drugo mogočno rastlino, ki je lahko bodisi rešitev bodisi problem – odvisno od tega, kako z njo ravnate.