Povzeto iz knjige Ščepec védenja
Virusi so za našo uradno znanost še vedno velika uganka. Na tem področju ima farmacija najmanj registriranih zdravil. Če bi želeli navesti tista, ki so ob tem tudi nesporno učinkovita, pa bi imeli povedati še manj.
Še najbolj razvpita protivirusna zdravila so se izkazala za veliko manj učinkovita in veliko bolj tvegana, kot bi od „zdravila“ pričakovali.
Farmacija kot glavno orožje proti virusom razvija cepiva. Za njihov razvoj praviloma uporabijo virus, ki ga nato toliko oslabijo, da s tem spodbudijo naše telo (ali telo živali), da ga prepozna in nanj razvije odpornost. S pojavom novih korona virusov so začeli razvijati tudi nove vrste cepiv mRNA, za katere bo šele prihodnost pokazala, kako varna in učinkovita so.
Strategija farmacije je, cepiti čim več ljudi proti čim večjemu številu virusnih bolezni. Zamisel je visoko dobičkonosna, le da ni v enaki meri varna in učinkovita.
In četudi bi bilo vse v redu, je dodatna težava v tem, da virusi nenehno mutirajo in zato oblike cepiv, ki so jih razvili pred leti, niso nujno učinkovite tudi danes.
Naravne rešitve proti virusom
Zato je toliko bolj presenetljivo, da vemo tako malo o protivirusnem delovanju začimb. Med njimi lahko namreč najdemo tudi takšne, ki potrjeno delujejo proti virusom herpesa in hepatitisa, HIV, respiratornim virusom in mnogim drugim.
Še bolj zanimivo je, da enake začimbe istočasno delujejo tudi proti bakterijam in kvasovkam. Česa takega ne zmore niti eno sintezno zdravilo, ki ga poznamo.
Na čem sloni takšno protivirusno delovanje? Kaj rastline zmorejo, česar se v laboratorijih ne da ponarediti? Če bi šlo le za kakšno učinkovino, bi jo že zdavnaj prepoznali, izolirali in sintetizirali. Pa gre očitno za nekaj več.
Znanost je v svojem omejenem pogledu, ki se oklepa le snovi in išče le kemične učinkovine, sicer uspela prepoznati nekaj snovi, ki delujejo proti virusom, te pa zagotovo ne predstavljajo celovitega mehanizma delovanja rastlin.
Če bi uporabili zgolj takšno izolirano snov, bi virusi (ti so bolj inteligentni, kot si upamo pomisliti) zelo hitro prepoznali, kako ta deluje, in bi hitro spremenili svojo strategijo preživetja (temu rečemo, da bi mutirali). Kako je mogoče, da lahko vse življenje uživamo baziliko, cimet, meliso itd., pa virusi nanje ne razvijejo odpornosti? Očitno imajo nekatere rastline svoje skrite adute, ki jih ni mogoče opredeliti zgolj s kemičnimi snovmi, ki so jih v njih našli …
Kaj imata skupnega virus HIV in virus herpesa?
Virus HIV in virus herpesa sta za medicino dve ločeni težavi. Zagotovo pa imata nekaj skupnega, saj je prav očitno, da začimbe, ki pomagajo pri enem, učinkujejo tudi pri drugem. Če izhajamo iz dejstva, da obe bolezni nastaneta kot posledica padca imunskega sistema, postaja skupni imenovalec bolj očiten, s tem pa tudi možna rešitev.
V japonski raziskavi je bilo med 51 izbranimi rastlinami iz družine ustnatic 46 takih, ki so pokazale zaviralni učinek na virus HIV. In prav zanimivo je, da je šlo večinoma za začimbe! Izkazalo se je, da so najmočnejše: kraški šetraj, melisa, različica poprove mete, različica bazilike, črna kopriva in črna kumina (Biological & Pharmaceutical Bulletin. 1998; 21(8): 829–833).
Melisino delovanje proti virusu HIV potrjujejo tudi poskusi na živalih.
Znanstveni poskusi in vitro pa so pokazali, da proti virusu HIV-1 zelo močno delujejo tudi ožepek, vrtnica, drobnjak, žajbelj itd. Verjetno vas preseneča, da lahko nekaj tako hudega, kot je virus HIV, ustavijo tako preproste dišavnice. Le kako jim to uspe?
Znanstveniki menijo, da proti virusu HIV delujeta kavna in rožmarinska kislina, ki sta prisotni v melisi in ožepku. Ob tem so pri ožepku izolirali tudi posebne polisaharide, ki so topni v vodi.
Tudi žajbelj je dobro raziskan in znanstveniki ugotavljajo, da zaviralno na virus HIV deluje oleanolna kislina.
Pri vrtnici imajo znanstveniki več dela, saj so njeni mehanizmi delovanja zelo kompleksni. Kljub temu pa so tudi pri njej dokazali učinkovitost proti virusu HIV. Učinkovita sta tako eterično olje kot tudi vrtnična voda.
Raziskovanje drobnjaka pa je razkrilo, da se je virusa HIV lotil s posebnimi proteini, ki jih vsebuje.
Vsaka začimba ima svojo strategijo. Za nas pa je najbolj pomembno spoznanje, da so v vojni z nevarnimi virusi veliko bolj uspešne, kot smo si mislili. (Več o posamičnih navedenih začimbah in o tem, kako jih uporabiti, lahko preberete v knjigi Ščepec védenja).
Herpes – nadloga brez kraja?
Kdor ima herpes, ve, kako nadležni znajo biti njegovi izbruhi.
Z vidika uradne medicine virusi herpesa niso ozdravljivi – v telesu ostanejo v mirujoči fazi, utaborjeni v živčnih končičih živca, ki oživčuje prizadeti del, od tam pa se sproščajo ob padcu odpornosti, ki ga ponavadi sproži stres. Z uporabo sinteznih zdravil, antivirotikov, sicer uničimo ali zavremo rast virusov in omejimo okužbo, vendar pa imajo tudi neželene stranske učinke. Povzročijo lahko ekcem (preobčutljivost kože), obenem pa predstavljajo resno obremenitev za ledvice in živčevje!
Dobra novica je, da herpes ni nujno usoda, s katero bo treba živeti do konca svojih dni. S problematiko herpesa se je ukvarjalo veliko študij, zato danes vemo, da je na razpolago resnično veliko preverjenih naravnih rešitev.
Zmagovalka, ko gre za obračun z virusom herpesa, je melisa. Kdo bi si mislil, da je tako blaga in nežna začimba kos tako trdovratnemu virusu, kakršen je herpes simpleks. Raziskave potrjujejo, da melisa učinkovito odpravlja njegove simptome. Kot ste že prebrali, znanstveniki menijo, da so za to zaslužni kavna in rožmarinska kislina ter tanini v melisi. Citral in citronelal pa sta povezana s specifičnim delovanjem na genitalni virus herpesa simpleksa (HSV 2).
Delovanje na virus herpesa simpleksa (HSV) podpirajo tudi raziskave na bolnikih. V klinični študiji so uporabili melisino kremo, ki dokazano učinkovito odpravlja simptome, kot so herpetični izpuščaji, ranice, ocvirki na ustnicah in genitalni herpes.
Melisina krema z 1-odstotnim izvlečkom je bila preizkušena v dvojno slepi, s placebom nadzorovani klinični študiji, ki je bila izvedena v Nemčiji. V njej je sodelovalo 66 oseb s ponavljajočim se HSV. Z njo so dokazali veliko izboljšanje, ki nastopi že drugi dan uporabe. Takrat so ponavadi znaki herpesa najbolj boleči. Zmanjšal se je tudi obseg ranice (Phytomedicine. 1999; 6 (4): 225–230).
Izvedena je bila še ena nemška dvojno slepa, s placebom nadzorovana klinična študija s 116 posamezniki z genitalnim herpesom ali s herpesom na ustnici. Deset dni so udeleženci nanašali bodisi melisino kremo bodisi placebo, in sicer dva- do štirikrat dnevno. Skupina, ki je uporabljala meliso, je imela bistveno višjo stopnjo okrevanja v primerjavi s placebom (Phytomedicine. 1994; 1 (1): 25–31). Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da melisa nima nikakršnih stranskih učinkov!
Verjetno razen ugotovljenih kemičnih snovi k melisinemu delovanju prispeva tudi njena moč, da zajezi stresne odzive v telesu. Prav ta njena lastnost je dragocena tudi pri živčnih in želodčnih težavah, ki jih stres sproža, melisa pa jih blaži.
Da imamo opravka z eno najbolj zdravilnih rastlin, je trdila tudi Hildegarda, ki je že pred tisočletjem zapisala, da melisa v sebi nosi moč 15 zelišč. Med najmočnejše rastline, ki služijo človeku, jo uvršča tudi Paracelsus.
In še …
Virusa herpesa se lahko uspešno lotimo tudi z nekaterimi drugimi začimbami. Najbolj proučevane so bile do zdaj bazilika, meta in galgant.
Nekatere začimbe so se izkazale tudi proti hepatitisu, respiratornim virusom, poliovirusu, virusu ošpic, virusu encefalitisa itd. Več o tem, katere uporabiti in kako, lahko preberete v knjigi Ščepec védenja.
Preberite tudi prispevek Ni res, da zdravilo za ebolo ne obstaja!.
