Zakaj ne protestiramo, ampak sadimo

Gardening - Happy woman is proud of her own raised bed

Če želimo zmanjšati porabo ter spremeniti ekonomijo, odnose in zdravje, se moramo namesto na ulice odpraviti na vrtove.

Ne verjamete? Poglejte, kako malo je treba, da se zaprejo podjetja in propadejo cele panoge! Samo nekaj tednov izpada – in veliki sistemi se sesedejo. Če še nekaj tednov ne boste kupili oblačil svetovno znane znamke, bo prenehala obstajati, onesnaževati planet in izkoriščati suženjsko delo otrok. Ni nam treba demonstrirati – samo kupovati prenehamo, s čimer obenem prenehamo hraniti zmaja, ki bi požrl nas in naš planet.

Bill Mollison, začetnik permakulture, je zapisal: »Največja sprememba, ki jo je treba doseči na področju porabe in proizvodnje, četudi v majhnem obsegu, se bo zgodila na naših vrtovih. Če jih bo imela samo desetina ljudi, bo dovolj za vse. Od tod tudi jalovost revolucionarjev, ki nimajo vrtov, in so posledično odvisni od sistema, ki ga napadajo. Proizvajajo namreč besede in krogle, ne pa hrane in zavetišč. Bo oblikovanje vrtov in skupin za samo­oskrbo rešilo planet, človeštvo, civilizacijo? Ne, ne bo. Tudi ne trdim, da je to odgovor na vsa vprašanja. Vseeno pa je dober začetek.«

Vrt spreminja našo miselnost, spreminja naše telo, vpliva na nas. Vpliva na našo družino, prijatelje in skupnost, ki s tem dobi zgled, da so na voljo tudi drugačne možnosti. Vrt nas uči sodelovanja, zaupanja, potrpljenja, ponižnosti in hvaležnosti. V nas gradi prav tisto, brez česar ne more uspeti nobena revolucija.

Ekoteolog Thomas Berry je zapisal: »Česar ne ljubimo, ne moremo reševati. Ljubiti ali rešiti pa ne moremo ničesar, kar se nas ni globoko dotaknilo.« Klimatski aktivisti se borijo za globalno pravičnost, zmanjševanje izpustov, manj nevarnih delcev v zraku … In vendar, ljubezen je nekaj, kar se vselej napaja iz nečesa specifičnega. Ne moreš dobiti solznih oči zato, ker ljubiš vse rože. Da ti nažene solze v oči in se dotakne tvojega srca, moraš povohati in zares začutiti eno rožo. Če želimo ljubiti Zemljo, moramo začeti s tem, da pobožamo travno bilko, povohamo cvetlico, zaužijemo sadež, ki nam ga je podarila rastlina. Ljubezen do narave ne more zrasti iz obmetavanja stavb z granitnimi kockami in ne na teatralnih postavitvah protestnikov, katerih namen je le pritegniti pozornost medijev in krepitev ega udeležencev.

»Bodi sprememba, ki jo želiš svetu,« se glasi velika Gandhijeva misel, o kateri ni treba razglabljati, je pisati v ašramih in tiskati na majice. Treba jo je živeti!

Se velja boriti ali odstopiti?

Večina ljudi vidi samo dve možnosti – biti bojevnik ali žrtev. Številni aktivisti pri svojem boju uporabljajo gorivo lastne žalosti in jeze, ki izvirata iz tega, da je svet tak, kot je. Spregledajo pa, da ne bojevnik ne žrtev ne more najti izhoda iz začaranega kroga. (Če vam to še ni jasno, vam priporočamo v branje knjigo Vadima Zelanda Transurfing realnosti, ki zelo natančno opisuje ta mehanizem, v katerega je ujeta večina ljudi.) Za številne je namreč ukvarjanje s svetovnimi problemi le izgovor, da se ne lotijo reševanja svojih.

Ko začnemo ustvarjati svojo realnost, se prenehamo boriti in trpeti.

Ne moremo ljubiti človeštva, če ne ljubimo svojih bližnjih. Narave ne moremo reševati na sestankih v bolnih betonskih stavbah in ob hitri hrani.

Eric Demore, avtor knjige A Palliative Approach to the End of the World (Paliativni pristop h koncu sveta), piše, da je naš planet bolnik z neozdravljivim rakom – ta rak pa je industrijski kapitalizem. Toda kot piše, bo pacientu bolj kot agresivno zdravljenje pomagal paliativni pristop blaženja bolečine. To pa pomeni pomagati zdaj, lokalno in konkretno – v svoji vasi, šoli, ulici, na zelenici za svojo hišo … Tako kot veliko drevo zraste iz drobnega semena, lahko samo aktivizem, ki vznikne iz zdravih tal, nekaj spremeni tudi v svojem okolju.

Bodite seme nove prihodnosti!

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj