Pri zemlji se vse začne in konča. Že večkrat smo navedli indijansko misel: nastopil bo trenutek, ko bodo tudi najpremožnejši ugotovili, da denarja ni mogoče jesti. In kaj bomo jedli takrat?
Če bi se z neomejenim pretokom blaga, na katerem sloni sodobna trgovina, kar koli zgodilo, bi v Sloveniji nastopila lakota. Uradna statistika sicer trdi, da smo skorajda 70-odstotno samooskrbni, vendar pri tem upoštevajo tudi pridelavo mleka, jajc in mesa živali, ki jih krmimo z uvoženo krmo. Če kot samooskrbo razumemo zgolj tisto, kar lahko v celoti pridelamo in predelamo sami, postane podoba veliko bolj pesimistična. Izračuni nevladnih organizacij pravijo, da lahko trenutno nahranimo eno od štirih oseb. Bolj optimistični izračuni pravijo, da bosta lačna samo dva od treh ljudi. Tolažilno, ni kaj!
Lahko smo tudi bolj samooskrbni!
Kljub omejitvam zaradi manjše površine obdelovalnih površin imamo v Sloveniji nekaj, kar le stežka najdemo drugje. Veliko znanja in ljubezen do vrtnarjenja. Morda nimamo toliko rodovitnih njiv, imamo pa veliko poševnih in zavetrnih leg, ki dobivajo precej svetlobe tudi pozimi, vendar so trenutno popolnoma neizkoriščene.
V projektu Skupaj za zdravje človeka in narave že dolgo napenjamo možgane in preigravamo različne možnosti, kako bi lahko izboljšali samooskrbnost in s tem tudi prehransko varnost v Sloveniji. Marsikaj se premika na bolje, v obtoku je vse več domačih semen, v šole in vrtce se vračajo ekološki vrtovi, nastalo je tudi veliko oglednih učnih vrtov.
Glavna ovira je v tem, da sezona uživanja lastnih svežih pridelkov traja največ pol leta, tisti najspretnejši pa jo podaljšajo še za kak mesec. Bi lahko pridelovali svežo zelenjavo 365 dni v letu? Bi lahko na enaki površini pridelali veliko več kot doslej? Če bi nam to uspelo, bi si lažje zagotovili tudi lastna semena in sadike. V rastlinjakih, v katerih ne zmrzuje, pa bi lahko uživali v stiku z zemljo – tudi takrat, ko je to na prostem nemogoče. To pa ni le prijetno, temveč tudi zdravilno in bi nam prihranilo marsikatero zimsko težavo z zdravjem.
Seveda nas zanimajo tople grede in rastlinjaki, ki ne zahtevajo dodatnih stroškov ogrevanja in razsvetljave in v katerih pridelava poteka brez uporabe kemičnih zaščitnih sredstev. Si želimo preveč?
Zimska samooskrba je lažja, kot bi si mislili
Tehnologija gradnje rastlinjakov, v katerih ne zmrzuje, četudi zunaj pritiska hud mraz, je nekaj, kar na Kitajskem, v Andih in na drugih območjih s skrajnimi vremenskimi razmerami, poznajo že stoletja. Če preizkušenim znanjem dodamo še sodobna dognanja o termodinamiki, nekaj solarne tehnologije in sodobne materiale, ki jih nekoč sploh ni bilo, dandanes pa so široko dostopni, bi lahko vsak vrt v Sloveniji postal samooskrbna oaza, v kateri vse leto raste sveža zelenjava.
Vse to na nekaterih koncih sveta že deluje, zato smo se povezali s številnimi, ki v praksi že preizkušajo tovrstne možnosti in ki so si nabrali veliko koristnih praktičnih izkušenj.
Svoje izkušnje so z nami delili znameniti arhitekt Michael Jantzen, zeliščarica in pridelovalka zdravilnih rastlin Susanne Raven, kanadska Iniciativa za trajnostni razvoj Groundswell in Permakulturni inštitut Rocky Mountain iz Kolorada. Z dovoljenjem smo objavili tudi podatke, ki so jih zbrali pri Benson Agriculture and food Institute.
Če je vrtnarjenje v vseh štirih letnih časih možno na severu Kanade ali v Skalnem gorovju v Koloradu, na 2000 metrih nadmorske višine, je zagotovo možno tudi v naših krajih.
Naše razmere zahtevajo naše rastline
Če na svojem vrtu vidite le tu in tam kako glavo radiča in ohrovta, ki ji je uspelo preživeti, vedite, da bi bilo lahko tudi drugače. Si predstavljate, da bi sredi zime stopili na prosto in nabrali več kot trideset različnih vrtnin? Da bi izbirali med petimi vrstami solate, hrustali sočne redkvice, pobirali slastne korenčke in kolerabice ter se krepčali s špinačno-koprivno juho?
Če se boste lotili vrtnarjenja z namenom, da vam bodo tudi pozimi in zgodaj spomladi na voljo številne vrste sveže zelenjave, se bodo termini setve in način dela popolnoma spremenili. Nič od tega, kar piše na standardnih semenskih vrečkah, vam ne bo več v pomoč. Vsi napotki na ovojnini se namreč nanašajo na pridelavo na nezaščitenih vrtovih. Če boste rastlinam v hladnejših mesecih ponudili ugodnejše razmere, lahko že februarja začnete gojiti vse, kar bi navadno posejali šele čez mesec ali dva.
Več ljudi več ve
Kaj morate vedeti, če se želite lotiti takšnega vrtnarjenja? Vprašati je bilo treba tiste, ki to že počnejo. Kako se tega lotevajo profesionalci in katere sorte so primerne, smo vprašali Fanči Perdih, ustanoviteljico kooperative Amarant in osebo, ki se najbrž najbolje spozna na ekološke sorte zelenjave in značilnosti njihove rasti. Svoje permakulturne izkušnje in izkušnje s poskusnih vrtov v Pirešici je prispevala tudi Irena Rotar.
Rezultat tega obsežnega projekta je praktični priročnik Sveža zelenjava z domačega vrta – 365 dni v letu. V njem lahko preberete, kako lahko izkoristite sončno in zemeljsko energijo ter ustvarite dobre razmere za podaljšano rast: od najpreprostejših rešitev, ki jih lahko uresničite v enem dnevu in iz priročnega materiala, do takih, ki so časovno in finančno zahtevnejše, vendar so vredne napora.
Knjigo smo ustvarili z namenom, da vam služi kot preprost in zanesljiv vodič. Prepričani smo, da družinam, ki se bodo lotile tovrstnega vrtnarjenja, ne bo treba razmišljati, kateri od treh bo dobil kaj za pod zob. Še več, ko bomo opisane rešitve tudi živeli in prenesli na svoje otroke, bomo vsi skupaj bolj svoji, samostojni, zdravi in varni v vsakem pogledu.
Toplo priporočamo tudi priročnik Samooskrba v praksi, v katerem boste našli številne ideje, kako povečati lastno pridelavo svežih vitaminov – tako na vrtu kot na okenski polici!
