Svet v letu 2021

    Garland made of medical masks on the background of decorated christmas tree with many bright lights. Celebrating new 2021 year during the pandemic

    Pripravljeni na nepredvidljivo?

    »Kaj je bil najbolj nekoristen nakup v letu 2019?«
    »Vinjeta in rokovnik za leto 2020.«

    Tako se glasi šala, ki sem jo prebrala pred dnevi in ki najbolj zgoščeno odraža bistvo tega leta. Nepredvidljivo, nenačrtno …

    Ozrite se nazaj in se spomnite, kaj vse ste načrtovali decembra 2019? Potovanja, gradnjo hiše, poroko s stotimi povabljenci, maturantski ples? Spet je december in verjetno vam po glavi ne roji nič takega.

    Pred leti je Jurij Yatsko zapisal, da je največji dokaz propada zahodne civilizacije to, da zahodnjaki živimo tako predvidljiva, utečena (beri: dolgočasna) življenja, da že za leto vnaprej vemo, kam bomo šli na počitnice. Joe Dispensa mu je pritrdil, ko nam je poskušal na različne načine dopovedati, da življenje »na avtomatskem pilotu«, v katerem vsak dan ponovimo devet desetin misli, dejanj in čustev iz prejšnjega dneva, nima več ničesar skupnega z razvojem naših potencialov. Kar se ne razvija, začne propadati.

    To, česar nam morda nista dopovedala Yatsko in Dispensa, nam je povedal tretji veliki učitelj – »gospod Kovid«.

    To novo leto zagotovo pričakujemo z veliko krajšim seznamom načrtov. Verjetno si tokrat ne bomo pošiljali tistih neumnih voščilnic z željami za debela, zdrava leta ali za več uspeha pri hujšanju.

    Morda bi bilo prav, če bomo izkoristili ta tihi čas, v katerem nam bodo prihranjeni posedanje in prenajedanje na poslovnih prednovoletnih zabavah, histerično nakupovanje »nečesa« za pod smreko in priprava božično-novoletnih pojedin za vse tiste, ki bi nas obiskali.

    Namesto tipkovnice vzemimo v roke papir in svinčnik ter pomislimo, kaj vse dobrega nam je prineslo to leto. Začnite z besedami: »Hvala koroni, ker sem …«

    To vprašanje sem zastavila prijateljem in znancem. Po krajši blokadi, ki jo je pri nekaterih sprožilo to »nespodobno povabilo«, so mi poslali svoje hvalnice koroni. Spodaj je nekaj tistih, ki so se me najbolj dotaknile. Morda vas bodo spodbudile, da boste tudi sami lažje odkrili bisere, ki vam jih je prineslo to leto.

    Vabljeni, da nam svoja razmišljanja pošljete na [email protected]. Objavili jih bomo za spodbudo in popotnico vsem, ki nemara (še vedno) ne vidijo dobrih plati položaja, v katerem smo se znašli.

    Hvala koroni, ker …

    “… mi je končno uspelo prebrati tri knjige, ki so mi že leta ležale na nočni omarici. O, če bi jih le prebrala prej, bi ta leta morda preživela kakovostnejše. Vseeno, hvala koroni, da sem jih zdaj.”

    “… nisem več taksi služba! To leto nismo nenehno prevažali otrok na treninge, tečaj angleščine in v glasbeno šolo. Sprva smo menili, da bomo pod isto streho vsi skupaj znoreli, zdaj pa smo se unesli. Prvič je čutiti, da smo res družina, ne pa kopica ljudi, ki na istem naslovu samo spi in zajtrkuje.”

    “… smo v tem letu prihranili ogromno denarja. Šele zdaj vidim, za kaj vse je šel prej. Smučanje je odpadlo, načrtovano potovanje na Sardinijo smo seveda odpovedali. Ni bilo treba kupiti novih gum za avtomobil, saj smo opravili toliko manj kilometrov. Nikoli nismo imeli cenejših in vsebinsko bogatejših počitnic. Namesto iskanja restavracij smo odkrili, da nam je odlično tudi z »domačim keteringom« v nahrbtniku. Odkrili smo hribe, gozdove in številne brezimne čudeže, do katerih lahko pridemo peš ali s kolesom. Odpadla sta turistično mučenje in nabiranje tisočerih praznih fotografij. Lahko rečem, da se to leto bolj spominjam sendviča, ki smo si ga delili, ko smo se izgubili na Ratitovcu, kot se spominjam potovanja po Turčiji ali Grčiji.”

    “… smo začeli kuhati. Prej je kuhinja bolj spominjala na avtomat: prideš – nekaj odpreš – hitro pogreješ – poješ – odideš. Zdaj se nenehno nekaj kuha, diši iz pečice … Žena je začela fermentirati, mesiti testo … Od prejšnjega tedna na pultu tudi gojimo kalčke.”

    “… sem odkrila, kako lepo mi je, kadar imam svoj mir. Prej sem bila nenehno »superbabica«. Malo sem imela v varstvu sinove otroke, malo hčerine. Ponje sem hodila v šolo, nadomeščala sina in hčer, kadar sta potrebovala varstvo, da jima ni bilo treba vzeti bolniškega dopusta. Zdelo se mi je normalno, da sem ves čas vsem na voljo. Zdaj, ko razsaja koronavirus, tega ne pričakujejo več – in končno imam več časa zase. Otroci so se naučili organizirati brez tega, da me nenehno vlečejo za rokav. Prijateljica je morala zboleti za rakom, da so ji dali mir. Meni ga je k sreči prinesla karantena. Upam, da bom znala živeti svoje življenje tudi takrat, ko se bo končala.”

    “… se dan ne začne z vprašanjem, kaj bom pa danes oblekla. To leto sta bili v naši hiši najbolj nošeni oblačili – pižama in trenirka. To, da mi doma ni treba nositi modrčka, mi je pozdravilo bulo ob levi dojki, ki sem jo imela že leta. Že prej sem sumila, da ima to nekaj opraviti z modrčkom, vendar si ga nisem upala opustiti. Poleg tega se ne bom več mučila z visokimi petami in s pretesnimi oblačili. Hvala koroni!”

    “… sem začela šivati. Končno so prišli na vrsto kupi oblačil: dala sem si duška in iz njih ustvarjala stvari po svojem okusu. Prej za to nikoli ni bilo časa, saj smo vsak konec tedna kam odpotovali ali pa smo imeli obiske. Šele zdaj vidim, kako mi je šlo to na živce. Hvala koroni.”

    “… se je to leto vsa družina naposled lotila vrta, tako da nisem več »edina norica v hiši«. Sin je bil celo pripravljen prisluhniti mojim nasvetom, kar se pri nas zgodi le redko. S snaho sva pripravljali ozimnico. Po zaslugi korone smo to leto največ časa preživeli na vrtu. Prej so vedno imeli tisoč in en načrt in nikoli ni bilo nikogar doma. Ta karantena mi je prav všeč.”

    “… smo v naši hiši (tudi po vaši zaslugi) začeli bolj ceniti zdravje. Prej sta oče in mama za vsako malenkost rinila k zdravniku, zdaj pa bi ju lahko tja odpeljali le na silo, saj se tako zelo bojita okužbe s koronavirusom. Zato gredo končno v promet moji domači zvarki za dvig imunosti, vsi bolj pazijo, kaj jejo, se redno sprehajajo … Kaj naj rečem? Deset let sem jim poskušala dopovedati, vendar mi ni uspelo. Zdaj pa so se v enem letu povsem spremenili. Hvala koroni.”

    “… nas je zbližala. Pri nas je bilo marca precej dramatično. Mislila sem, da bo vse razpadlo. Z možem sva odkrila, da se sploh ne poznava, in kar se mi je zdelo še hujše, spoznala sem, da ne poznam niti lastnih otrok. Prvo karanteno sem doživljala, kot da bi bila v zaporu s tujci. Nato smo se malo po malo unesli, zdaj pa se že znamo pogovarjati. Naporno leto je bilo, priznam, toda zaključujemo ga bolje, kot smo ga začeli, zato hvala koroni.”

    “… sem se ločila! Tudi prej je bilo življenje z možem težko, vendar očitno ne dovolj težko, da bi potegnila črto. Po zaslugi korone pa je pod eno streho postalo prehudo. Tako sem se naposled odločila. To je moj največji dosežek v novem letu (morda celo v življenju). Prav imate, za to se je vredno zahvaliti.”

    “… moji posli so se ustavili že marca. Od takrat se zdi, kot da moje stroke ne potrebuje nihče več. Da sem to dojel, sem potreboval tri mesece – bilo je res hudo. Potem sem začel mizariti. Sprva le zato, da bi odgnal črne misli, zdaj pa v tem tako zelo uživam, da resno razmišljam, da bi se v prihodnosti z mizarstvom ukvarjal tudi poklicno. Prej sem se ukvarjal z intelektualno zelo zapletenimi zadevami, vendar nikoli nisem imel tako dobrega občutka, kot je zdaj zavedanje, da sem ustvaril nekaj, kar lahko primem v roke. Ko v rokah držim kos oblikovanega lesa, čutim notranje zadovoljstvo, ki ga prej ob svojih elaboratih nisem nikoli – čeprav so me zanje zelo dobro plačevali. Morda se vam bo zdelo čudno, toda to je res nekaj, za kar sem hvaležen koroni.”

    “… smo to leto pretežno preživeli na vrtu. Prej smo sicer spomladi nekaj malega posejali in potem tudi nekaj malega pobrali, vendar se z njim nismo ukvarjali resno. To leto pa sem videla marsikaj, kar mi je prej ušlo. Kako zelje formira liste, kako vrtnice nastavljajo popke, kako isti peteršilj en dan diši, že naslednji dan pa ne … Drobni čudeži, ki so bili prej skriti mojim očem, zdaj pa jih odkrivam na vsakem koraku. Hvala koroni.”

    “… mi je razkrila, v kako deformiranem in izprijenem svetu živimo. Ko sem bila kolesce v tem stroju, tega nisem opazila. Zdaj sem končno spregledala in sem za to spoznanje hvaležna.”

    “… sta mami in oče končno doma in ker ne jem več pogretih kosil.” (devetletni Matic)

    “… sem v tem letu opravil 30.000 kilometrov manj kot lani. Če sem za vsak kilometer porabil eno minuto, to pomeni, da mi je korona prihranila 30.000 minut ali 500 ur življenja. Nikoli prej nisem pomislil, da gre vsako leto toliko ur samo za prevažanje v službo in nazaj. Mislim, da si bom poiskal službo bližje domu ali pa bom skušal še naprej čim več delati na daljavo. Mogoče je. Hvala koroni, da nas je v to prisilila.”

    “… ker smo se v podjetju končno nehali »štempljati« in se raje usmerili na to, kaj mora biti narejeno. Zdaj, ko več delamo od doma, tudi takrat, ko se dobimo na sestankih, čas izkoristimo veliko smotrnejše. Nasploh je vzdušje boljše, naredili pa smo več kot lani. Kaj takega nam prej sploh ne bi prišlo na pamet.”

    In kaj bi vi dodali temu seznamu?

    Napišite svojo hvalnico koroni in nam jo pošljite na e-naslov [email protected] ali pa dodajte komentar pod tem člankom.

    Prejšnji članekVeselo pričakovanje novega leta?
    Naslednji članekTema zunaj, svetloba znotraj

    3 KOMENTARJI

    1. Ker sem jo prebolela, hvalim svoj organizem, svoje telo, celice, vse živo v meni, da je šlo tako mimo in sem srečna, da sem ustvarjena tako čudovito, če že ne rosno mlada, pa morda še bolj zdrava kot nekoč, še bolj zrela in pripravljena 🙏🌹🥰

    2. Hvala koroni, ker lahko zaradi dela od doma in šolanja na daljavo s hčerko najlepši del dneva, ki bi ga sicer prebili v službi ali šoli, izkoristiva za sprehod in se naužijeva v tem zimskem času redkih, a še kako potrebnih sončnih žarkov. Pri nas gre sonce pozimi zgodaj za goro in skoraj vedno smo prišli domov prepozno, da bi ujeli kak sončni žarek.

    3. Ja zanimivo leto!
      Končno mi ni bilo več »treba« čas preživeti na letališčih in obiskovati tujih dežel, kar sem v začetku pogrešala. Juhu, živim ob letališču in je taka odsotnost hrupa, da se vsak dan zahvalim nekomu za tišino. V tem letu sem s kolesom spoznala vsako potko moje občine in naredila preko 2000 km, obiskala še več kotičkov naših gora, kopala v vsakem malem jezercu namesto morja. Doživela nepričakovane stvari in spoznala prima ljudi.
      Kakšna potrata časa, skoraj vsakodnevnih obiskov trgovin, tega sedaj ni več. Omara z lepimi oblekami sameva, trgam pa oblačila za šport in čevlje za gore in sprehode.
      Delam od doma in si po svoje razporejam čas, odpadejo živčne vožnje v službo, naredim več in odpadejo brezplodne stvari in prazni pogovori.
      Pogrešam objem prijateljev, ki so bolj daleč, ampak je potem srečanje bolj pristno in globoko. Odrasli otroci pridejo pogosteje. Imam čas za vsakodnevne sprehode s sestrico in domačimi.
      Imam več časa za svoje dejavnosti, za svoj mir, za kako knjigo in za dobre vonjave iz kuhinje.
      Predvsem pa, ne vznemirjajo me več vse novice o Covidu in nisem panična ob sosedu, ki zboli.

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj